Zdravljenje je bilo za Grke torej le način, kako jih prepričati duhove, da zapustijo telo in se preselijo kam drugam. Vsi olimpijski bogovi so imeli zdravilne sposobnosti, največji zdravnik med bogovi pa je bil Asklepios, ki je morda resnično živel pred 1200 leti pred našim štetjem. Njegovo čaščenje najverjetneje izhaja iz Tesalije. Leta 292 so na primer Rimljani zaradi kuge prosili za nasvet sibilske knjige in te so napovedale, da jim bo pomagal prav Asklepios: v njegovem svetišču na jugu Grčije so ujeli kačo in jo prenesli v Italijo. Tam je kača čudežno izginila, epidemija kuge pa se je zaustavila.
Asklepiosova svetišča so bila istočasno tudi bolnice, imele so tudi gledališče, knjižnico, prostor za telovadbo in dirkališče. Mnogi so v upanju na ozdravitev v njegovih svetiščih preživeli cele mesece ali celo leta. Pomemben del zdravljenja so bile sanje. Bolnik je moral prespati v svetišču in sanje so bile odgovor na njegovo vprašanje ali pa je bolnika bog ponoči v sanjah celo odrešil bolezni.
RITUAL OČIŠČENJA
Ponavadi je bil bolnik ali prosilec nasveta najprej obredno očiščen, moral se je postiti in žrtvovati kakšno žival, včasih so mu dali tudi kakšno zdravilo. Nato je legel na živalsko kožo in zaspal ali padel v trans. Ritual očiščenja je verjetno izzval takšno duševno stanje, da je bolnik sanjal to, kar si je želel, in zato so mu sanje vzbudile upanje in vero v ozdravitev, kar je pomagalo, da se je uspešno boril proti bolezni.
Na splošno so stari Grki sanje zelo spoštovali, in sicer kot pokazatelje prihodnosti in kot vez med bogovi in ljudmi. Čim pomembnejši je bil človek, tem pomembnejše so bile njegove sanje. Sanje vladarja pa so pomenile usodo cele države. Tudi najpreprostejši ljudje so sanje zelo spoštovali. Najstarejša sanjska knjiga je nastala verjetno v Egiptu okoli leta 1350 pred našim štetjem. Ta knjiga je sanje razlagala z asociacijami, ki jih še danes uporablja sodobna psihoanaliza. Poleg razlage sanj je knjiga vsebovala tudi čarobne izreke za varovanje pred nesrečo, ki se je razjasnila s pomočjo sanj.
ČAROVNICE V STAREM VEKU
Po izročilu so bile čarovnice zelo spretne v izdelavi strupov, dišav in ljubezenskih napitkov. Vedele so, kaj se dogaja v oddaljenih krajih, klicale so duhove umrlih in jih prisilile, da so jim odkrili prihodnost. Ker so bile zlobne, je bil takšen tudi njihov smisel za humor: rade so imele neprijetne, neslane šale. Naslajale so se nad krvjo, zlom in umazanijo. Čarovnice so oboževale Hekato, Diano in Persefono, kraljico podzemnega sveta. To niso bile plodne, materinske boginje, pač pa čarovnice ali device, jalove in nesrečne, vladarice teme. S čarovniškimi oziroma ženskimi skrivnostmi so povezovali luno, saj so že zgodaj odkrili povezavo med lunarnim mesecem in menstrualnim ciklusom. Ljudje so verjeli, da lahko čarovnica menja obliko in se spreminja v sove, pse, miši, muhe in obratno, da lahko svoje žrtve spremeni v živali z enako lahkoto, kot se spreminja oblika lune na nebu. Posebno rade so se čarovnice ponoči spreminjale v sovo in napadale dojenčke v zibelkah. Sesale so njihovo kri ali pa celo trgale meso.
Čarovnicam so pripisovali ogromno moč in sposobnost obvladovanja narave. Tako so lahko vzvalovile morje, zaustavile tok reke, obrnile smer gibanja zvezd …
KIRKA IN MEDEJA
Najslavnejši grški čarovnici sta bili Kirka in njena nečakinja Medeja. Lepa Kirka je živela na otoku daleč na zahodu (nekateri mislijo, da celo na Azorskih otokih). Bila je sestra kralja Ajeta iz Kolhide, ki je bil lastnik zlatega runa. Živela je na gozdni jasi, prepevala s čarobnim glasom in tkala blago. Ljudi je z napitki in udarcem čarobne palice spremenila v živali, največkrat v svinje, volkove in leve, pri tem pa so nesrečniki obdržali svoja človeška čustva in razum. Slavni popotnik Odisej, ki ga je neurje vrglo na Kirkin otok, je za leto dni postal njen ljubimec in tako mu je uspelo, da je pregovoril Kirko, da je njegovo posadko spremenila nazaj v ljudi in jim dovolila oditi z otoka.
Kirka spada v družino boginj, medtem ko Medeja ni bila več božanska čarovnica in je bila že za stopničko bliže običajnim ljudem. Bila je hčerka kralja Ajeta in se je zaljubila v Jazona ter mu pomagala ukrasti očetovo zlato runo. S čarovnijo ga je namreč naredila neranljivega in izredno močnega, tako da je lahko pobil vse vojščake. S čarobnim napitkom je uspavala zmaja, ki je čuval zlato runo. Jazon ji je v zahvalo ponudil zakon, zato je zbežala z njim, in da bi zadržala zasledovalce, je ubila svojega brata, ga razkosala in vrgla v reko. Njegovi vojščaki so zaradi spoštovanja do svojega poveljnika ustavili ladje in zbrali razkosano truplo. Jazonu je rodila dva sinova, ki ju je neizmerno ljubil, ker pa je bil zelo častihlepen, se je odločil, da bo zapustil Medejo in se poročil z drugo, mogočnejšo žensko. Medeja je v ljubosumju in sovraštvu ubila svojo tekmico ter oba sinova in nato odletela skozi zrak v kočiji, ki so jo vlekli zmaji.
SEKSUALNO NENASITNE ČAROVNICE
V tem času pa so obstajale tudi ženske, ki so bile obdarjene s tajnimi sposobnostmi, čarovnice torej, vendar pa niso bile nesmrtne. Bile so seksualno nenasitne in so pogosto čarale, da bi zavedle moške, ki so si jih zaželele. Grke je tako ustrahovala tudi čarovnica Erihto, ki je bila stara, grda in nagnusna. Ponoči je "žrla" trupla pravkar umrlih ali pa jih je prisilila, da so ji razodeli prihodnost. To je naredila tako, da je na pravkar umrlo truplo nanesla še toplo menstrualno kri, drobovino risa, hijenino grbo, peno steklega psa in druge strupe. Nato je izgovarjala in pela čarobne besede, vmes pa je tulila kot volk, sova ali kakšna druga žival. Tako je priklicala mračne sile podzemlja.
ŽENSKA MAGIJA JE SLABA MAGIJA
Po mnenju starih Grkov je bila magija, ki jo je izvajala ženska, vedno slaba magija. Morda se je lika čarovnice – zastrupljevalke - izoblikoval zaradi tega, ker je bilo v tistih časih gojenje rastlin žensko delo, moški pa so se ukvarjali predvsem z lovom. Čarovnica je rušila naravni red moške nadoblasti, zato je postala stereotip žene, ki ne ostaja pokorno doma in ni poslušna ter vdana svojemu možu. Ravno obratno, sprehajala se ponoči, bila je seksualno agresivna in polna anarhističnih nagonov ter ni niti najmanj pripravljena ubogati moža. In kot bomo videli kasneje, v srednjem veku, je bila zgolj nepokorščina možu že dovolj, da je ženo obtožil čarovništva, nakar so jo mučili ter ponavadi umorili.
Za članek: Zgodovina magije - 1. del kliknite TUKAJ
Za članek : Zgodovina magije - 2. del kliknite TUKAJ
