Mogoče sama tega nikoli niti nebi opazila, če si starejši sin ne bi zlomil roke pri 4 letih. Vse skupaj nič posebnega, boste rekli. Mogoče res ne. Poglejmo na vse skupaj še z življenjske plati. Ko te kot otroka lomijo, ud po ud, ko iz tebe delajo invalida, kljub temu, da si zdrav, ko ti rečejo, da si ničvreden, ko te potisnejo v kot in te brcajo, z nogami, besedami, dejanji, ko te pohodijo vsakič, ko se dvigneš za najmanjši milimeter, ko ti popačijo nedolžen obraz, ko ti rečejo da si kurba, a veš, da si mala boginja, ko ti dajo tančico čez oči in ti rečejo, da je svet to, kar želijo, da verjameš, da je. In po vsem tem, ko te odvržejo kot cigaretni ogorek ali obrabljen kondom, ko ne veš več kdo si, kdo si sploh kdaj bil, ali si sploh kdaj kaj oz. kdo bil? Ja, tako se zgodi večini, tudi če se vse skupaj sliši kruto. Vse skupaj je narejeno na zelo lep subtilen način, tako, da ne opaziš, da gre za zgornji opis, da se ti zdi, da je to normalno stanje, ker je enako pri vseh.
Morda nekajkrat v življenju srečaš osebo, ki ima za sabo lepe odnose, polne ljubezni, iskrivih oči, zdravega in odprtega srca.
In kot se zlomljena kost zaraste, da postane močnejša, se tudi mi. Večkrat zlomljeni ljudje se zacelimo in imamo vedno močnejše kosti, mogoče ne fizične kosti, a nek oklep okoli nas je močnejši, nek ovoj okoli nas je močnejši vsakič, ko se poberemo s tal, vsakič, ko dokažemo v prvi vrsti sebi, da lahko, da se ne predajamo, da gremo naprej, da naša glava pripada nam in da bo stala pokončno, kljub vsem lomom. In kar je najtežje, oprostiti drugim za vse zlome, udarce, brce ... In potem oprostiti sebi, da smo si dovolili ta dejanja, da smo kasneje tekom življenja sami s seboj delali enako, ker smo le-to poznali.
A nekega dne se zbudimo in pogledamo v ogledalo, se zazremo v lastne oči in si rečemo DOVOLJ, IZBIRAM DRUGAČE. Je lahko? Reči ja. Narediti in se tega držati ter tako ČUTITI, veliko težje. Ni lahko. Ker če bi bilo, bi se vsi tega posluževali. Iskrena sem in vem skozi svojo zgodbo, preklemansko težko je. A kaj ti drugega ostane, kot da preprosto sam probaš.
Sama verjamem, da dogodki in ljudje na nas puščajo sledi, a vidim tudi, da ni toliko pomembno, kaj se nam zgodi, ampak kako smo mi to doživeli, kako se nas je dotaknilo. Obstajajo ljudje s težkimi zgodbami, ki pripovedujejo o posilstvih z nasmehom na obrazu, ker ne dovolijo občutit te bolečine, ker je občutek, kot da se je to zgodilo tam nekomu v daljavi in ne njim. Obstajajo ljudje, ki se jim na obrazu ne poznajo vsa bremena, ki so si rekli, nikoli več ne bom dovolil tega, in so se izolirali od okolice, a s tem žal tudi od samih sebe in življenja samega.
In obstajamo ljudje, ki smo bili v stiku z vsako svetlobno klofuto, ki nam jo je primazalo življenje, ki smo si dovolili jokati ponoči, ko so vsi zaspali, ki smo si dovolili pasti, ker smo vedeli, da je to pogoj, da se odrinemo in odskočimo v višave.
Obstajamo ljudje, ki smo dovolili, da nam življenje riše po obrazu, in se ne sramujemo svojih izkušenj, ki so se odtisnile na nas. Obstajamo ljudje, ki smo bili zlomljeni, ki nismo imeli nikogar, da bi nam podal ali posodil berglo, da se le spočijemo, opremo, da zadihamo. Obstajamo ljudje, ki nam ni nihče rekel, da je ponosen na nas, a smo se naučili to reči sami, ljudje, ki nismo poznali oblike, vonja, čuta ljubezni, a smo jo sami iskali, jo tipali, raziskovali, tudi, ko nas je bolela, vsaka njena prisotnost in odsotnost. Obstajamo ljudje, ki smo tu, da bi osvetlili prostor okoli nas, da bi druge spomnili, da je vse, kar iščejo zunaj, pravzaprav v njih samih. Obstajamo ljudje, ki se nismo nikoli igrali, a drugim vseeno omogočamo igro. Obstajamo ljudje, ki so nam govorili, da nas ni, a jim nismo verjeli in danes smo tu z močnejšimi kostmi kot kadarkoli. Kljub svoji drobni postavi imamo moč stati brez bergel in ponudit roko tistim, ki so na poti, po kateri smo nekoč stopali tudi sami.
Zato se ne bojte svojih padcev in zlomov. So del naše poti. So del naše rasti. So del naših izkušenj. Pustite svoje otroke, da plezajo po drevesih, da se vzpenjajo, da raziskujejo, da dobivajo moč v rokah in nogah, da vedo, da je spodaj nekdo, ki verjame v njih, ki jih spodbuja in jim sporoča, da je varno in da je bolje imeti zlomljeno kost, kot zlomljenega duha.
