One/oni

Prihaja Vilinska kraljica

Stop
30. 11. 2011, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

V Cankarjevem domu bo v ponedeljek, 5. decembra, na sporedu baročna semiopera Vilinska kraljica v izvedbi New London Consorta. Gre za nenavadno priredbo Shakespearovega Sena kresne noči, za katero je glasbo napisal Henry Purcell.

V Cankarjevem domu bo v ponedeljek, 5. decembra, na sporedu baročna semiopera Vilinska kraljica v izvedbi New London Consorta. Gre za nenavadno priredbo Shakespearovega Sena kresne noči, za katero je glasbo napisal Henry Purcell.

 

Shakespearov Sen kresne noči je v 17. stoletju doživel številne uprizoritve, prilagojene okusu vsakokratnega občinstva. Eno od anonimnih predelav pa je v Londonu leta 1692 – ob praznovanju 15. obletnice poroke Williama III. in Mary – spremljala še ena mojstrovina. To je bila semiopera, za katero je glasbo napisal Henry Purcell in jo danes poznamo kot Vilinsko kraljico.

 

Semiopera je bila glasbena zvrst, v kateri sta se združili gledališka igra in dvorna maska z bogato vokalno in instrumentalno glasbo. Uveljavila se je v uprizoritvah dramskih besedil konec 17. stoletja, ko so govorjenim točkam dodajali glasbene in plesne točke. Te razkošne igre z glasbo so od daleč spominjale na sočasno opero Italije ali Francije; a v njih je bistveno dogajanje posredoval govor, čeprav so na glasbo v njih gotovo vplivali elementi resnobne, hkrati pa virtuozne italijanske ter graciozne francoske plesne glasbe.

 

Do konca 18. stoletja so pogosto izvajali tudi samo glasbo iz semioper, saj glasbeni deli običajno niso bili povezani z dramsko igro. Semiopero sta navadno uvajala niz instrumentalnih plesov (po dva para plesov, t. i. »first music« in »second music«) in uvertura. Po koncu vsakega dejanja je sledil ples ali kakšna druga instrumentalna skladba (»act tune«), običajno v francoskem slogu. Nekatere semiopere so vsebovale tudi komične ali groteskne plesne stavke. Uverture in preludiji so služili še menjavi scene ali pa uvajali zahtevnejše vokalne pasaže. Vokalne točke so pripadale stranskim vlogam, ki so bile vključene v igro, še pogosteje pa so jih v nekakšnih miniaturnih maskah, ki jih je ena od v »pravi« igri nastopajočih oseb priredila za druge in za občinstvo, pela nadnaravna ali alegorična bitja.

 

Koprodukcija New London Consorta, de Doelena Rotterdam, The Sage Gatesheada v sodelovanju z Anglo-mehiškim skladom za umetnost in ustanovo Circus Space iz Londona je pod vodstvom slovitega dirigenta Philipa Picketta ter sijajnega režiserja Mauricia Garcíe Lozana ter ob sodelovanju priznanih izvajalcev stare glasbe in cirkuških artistov ustvarila nenavadno in opazno umetniško delo.

 

Iskrena in izvirna predstava, ki so si jo ogledali številni gledalci po svetu, ponuja glasbo, izvedeno z izjemno toplino in fineso, z njo pa se stapljajo osupljive, dih jemajoče akrobacije.