Miran Rudan in Vili Resnik sta novembra lani na prvem skupnem koncertu v razprodanem Media Centru v Ljubljani pripravila spektakel za ušesa in oči, na katerem sta obiskovalce držala »na obratih« od prve do zadnje minute. Nastop sta začela in končala z uspešnico Ko si na tleh, živo izvedbo pa sta prejšnji teden izdala tudi kot uradni singel in video.
Kaj vidva naredita, kadar sta na tleh?
Miran: Že nekaj časa nisem bil. Po navadi se takrat usedem v avto in naredim en krog. Iz Slovenske Bistrice, ki je že nekaj časa moj novi dom, se na primer zapeljem mimo Vilija v moj nekdanji domači kraj Novo Gorico. Porabim tri, štiri urice brez kakršnekoli prekoračitve hitrosti.
Vili: Jaz grem spat za kakšno urico, ker edino tako se lahko spočijem. In potem sem kot nov.
Letos bo za počitek bolj malo časa, saj bosta vajin spektakularni šov ponovila tudi v Mariboru, Škofji Loki in Novi Gorici. Zakaj sta se odločila za to?
Vili: V Ljubljani je šov v Media Centru res neverjetno uspel. Mogoče sem zdaj po bitki lahko general in rečem, zakaj nismo šli delat Stožic, ampak ljudje naju hočejo po vsej Sloveniji, kajti to so generacije, ki so rasle s to glasbo in bi rade slišale, kako to zveni v modernih časih. To nama je v veliko čast, saj to pomeni, da smo dobro delali toliko časa.
Miran: Povpraševanje po nama je čedalje večje. Štiriindvajsetega januarja bova nastopila v Mariboru, 15. februarja v Škofji Loki, 11. aprila pa prihajava v njegove zdajšnje kraje, v Šempeter pri Novi Gorici.
Na koncertih je veliko mladih, ki se v časih vajinega petja pri skupini Pop Design še niso niti rodili. Sta presenečena nad tem?
Miran: Ne, saj sva po odhodu iz skupine delala naprej in s tem pripeljala malo mlajšo publiko. Če je ne bi, sploh ne bi delala novih stvari na takšen način, kot jih. Tudi v tem in prihodnjem letu bova poskušala izdati nekaj novih pesmi, saj imava veliko energije in želje po ustvarjanju. Zgodovina je pa zgodovina, in kadar lahko iz nje pokažeš nekaj, kar je publiki všeč, je to nekaj neverjetnega.
Vili: Ko enkrat začne mladina to peti, pomeni, da smo naredili nekaj velikega. Pomeni pa tudi, da so starši vzgojili svoje otroke v tej glasbi, in za naju je to največje priznanje, saj iz tega sledi, da bodo lahko še poznejše generacije pele te pesmi. Staršem se lahko samo zahvalim za to.
Koliko pa sta vidva z glasbo okužila svoje otroke?
Miran: Jaz popolnoma nič, prvi sin je sicer star že 33 let, mlajša dva pa imata 14 in 12 let, ampak mislim, da ne bo nič. To se mi zdi celo prav, zakaj bi vsi v družini delali samo eno stvar? Oni imajo druge želje in naj jim sledijo.
Vili: Če bodo pokazali zanimanje za glasbo, naj bodo glasbeniki, nikakor pa mi ne pride na misel, da bi jih silil v glasbo, saj je to brez zveze.
Oba sta že v 60. letu starosti. Od kod vama toliko energije in kondicije za tako energične nastope?
Miran: Midva sva še zmeraj rosno mlada. Če daš nekaj nase in delaš tisto, kar ti je všeč, se da zdržati do zelo poznih let.
Vili: Jaz tudi mislim, da glasba veliko pripomore k temu. Poglejte Rolling Stonese, še vedno so živi, pa so bili že napol mrtvi. Glasba pomlajuje in nam vrača veselje. Če znaš uživati v glasbi, ne samo v svoji, ampak tudi v tuji, to pomeni, da imaš srce in dušo.
Glasba je zdravilno delovala tudi na vajin odnos ...
Miran: Res je. Od prvega nastopa v oddaji v Petek zvečer sva postala velika prijatelja. Malo pa mu le zavidam, da se je preselil na moj nekdanji primorski konec. Zdaj imate sicer burjo ...
Vili: Ne, imamo sonce, vmes sicer malo pihlja, ampak nič hudega.
Miran: Tako je, nič hudega. Mi je pa zanimivo, da vse menjavava, in bend in kraje …
Vili: On mi malo zavida, ker imam jaz pršut, šalam in vino. No, dobro vino ima tudi Miran, šalama in pršuta pa nima tako dobrega, kot ga imamo mi.
Miran: To je res.
