Vse bolj opažam, da se mi ob koncu leta rado precej zgosti, ko si z zadnjimi kremplji prizadevam spraviti tekoče obveznosti pod streho. O tokratni priložnosti bom govoril drugače, saj je nisem jemal zgolj kot še eno izmed delovnih opravil. Počaščen sem, da sem imel priložnost nagovoriti študente programa Mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Verjetno ne potrebujete dodatnih namigov. Moje gostujoče predavanje pri predmetu Diplomatski in konzularni odnosi je bilo osredotočeno na zgodovinski kontekst in aktualne geopolitične razmere na Bližnjem vzhodu.
Priprav na predavanje sem se lotil z vso resnostjo in spoštovanjem do fakultete, študentov in profesorja dr. Boštjana Udoviča, ki me je povabil k sodelovanju. Moj didaktični pripomoček pri konfliktu vseh konfliktov ostaja z zgodovinskim kontekstom podkrepljen dokumentarni film, ki sem ga pred dobrim letom pripravil za RTV Slovenija in je dostopen v spletnem arhivu največje kulturne institucije pri nas. Film navadno predlagam kot pokušino v obliki domače naloge pred predavanjem, zato da se lahko ob srečanju osredinim na interpretacijo in aktualizacijo dogodkov. Še posebej pa se mi zdi pomemben čas, namenjen študentskim vprašanjem.
Že pred samim nastopom sem veliko razmišljal o tem, koliko modrih mislecev nam je dala ta fakulteta in koliko bodočih ministrov ter diplomatov bo še vzgojila. Še toliko bolj dragocen se zdi občutek, ko stojiš pred govornico in zreš v radovedne obraze. Ne gre zato, da bi hranil svoj ego z »akademizmi« in s pedagoškim mesjanstvom prežeto retoriko, temveč zato, da bi iskreno svoje znanje in izkušnje delil z mladimi, se jim skušal približati in jim morda odprl novo poglavje ustvarjalne in kritične misli, ki vre v njih. Kam namreč izpuhti ves človeški credo, če svoje vednosti ne daješ drugim in jo daviš v sebi? Mar nismo zato tukaj, da pustimo sled? Naj bo ta oplemenitena z vrelcem humanosti.
