Naš pogovor z njim je tekel tako o tem majhnem kraju z bogato zgodovino kot o številnih novinarskih zgodbah, pa tudi bizarnih javljanj v živo smo se dotaknili ...
Kako sta vaše otroštvo in odraščanje vplivali na vašo karierno pot?
Ajdovščina, majhno mesto velikih ljudi. Odraščal sem v času, ko je mestece doživljalo velike spremembe. Mogočne ajdovske tovarne in podjetja so se opotekala ob prehodu iz socializma v tržno gospodarstvo ter se nato tudi številna zlomila, če ne prej ob gospodarski krizi leta 2008. Sploh ob stečaju Primorja se je v tem delu Vipavske doline pričakovala velika socialna bomba, a je k veliki sreči ni bilo. Vzporedno z zatonom klasične industrije in gradbeništva so v Ajdovščini rastla nova inovativna podjetja, ki so jih vodili vizionarji, skoraj sanjači. To je meni, in upam si trditi, da tudi večini vrstnikov, vlivalo nekakšno upanje, da konec nečesa pomeni le začetek nečesa drugega in da nobena ideja ni tako nora, da se je ne bi dalo uresničiti. Seveda je na moje odraščanje še bolj kot mesto vplivala družina. Sem četrti otrok v sedemčlanski družini. Razvojni psihologi bi gotovo rekli, da me je pod televizijske žaromete pognalo nenehno iskanje pozornosti. Sam ne bi bil tako dramatičen. Šlo je za dolgo vrsto naključij.
Vi imate denimo tri otroke. Kako usklajujete družinsko življenje z delom?
Recept je preprost in vsebuje zgolj dve besedi: žena in tašča. (smeh) Res sem lahko hvaležen, da za gladek potek dnevnih obveznosti – šola, domače naloge, krožki – bolj kot ne poskrbi razširjena družina, sam pa se poskušam držati načela, da ni važna kvantiteta, ampak kvaliteta skupaj preživetega časa. Zato zelo uživamo, ko gremo skupaj na počitnice. To poskušamo narediti čim večkrat in pri tej postavki družinskega proračuna res ne varčujemo. To je investicija v naše odnose.
Poklic novinarja je pogosto zahteven in stresen, še posebej ko poročate z vojnih območij, kot je Ukrajina. Kako se psihično pripravite na takšne naloge?
K sreči največkrat niti ni časa za posebno psihično pripravo in se ponavadi vseh tveganj terena zaveš šele, ko delo na njem zaključil. Preden greš, in ko si tam, pa bolj kot ne razmišljaš zgolj o tem, kako na čim boljši način informacije posredovati gledalcem ... Najbrž je bilo res še največ časa za razmišljanje prav pred odhodom v Ukrajino, čeprav je bilo ves čas jasno, da je želja po potešitvi novinarske radovednosti preprosto prevelika, da takšnega terena ne bi doživel.
Poročali ste tudi o drugih kritičnih situacijah. Vam je katera še posebej ostala v spominu?
Jeseni pred tremi leti sem praktično vsako sredo poročal s protestov proti covidnim ukrepom. Protest je bil posebej vroč na dan, ko je v Sloveniji zasedal vrh Evropske unije in policija z uporabo sile ni varčevala. Mediji smo bili v precejšnji nemilosti, poleg policije, ki se na tisti večer ni menila, kdo ji stoji na poti, kakšnih posebnih simpatij nismo bili deležni niti od protestnikov, prepričanih, da smo v nekakšni spregi s politiko in tudi mi podpiramo stroge omejitve. Tedaj sem doživel enega bolj bizarnih javljanj v živo. S snemalcem sva javljanje opravila praktično v teku, pod nogami so nama pokale petarde in bombice s solzivcem, istočasno so okrog naju tekali protestniki in v mikrofon vpili: »Mediji lažete!« Med javljanjem sem dejansko pomislil, da bi prosil, naj nekdo policistom pove, da nas izpustijo iz tega norega obroča solzivca in kaosa, a sem nekako uspel ohranil zbranost in zgolj pokazal na bizarnost situacije, ki je tisti večer vladala v Ljubljani.
Novinarstvo se je skozi leta zelo spremenilo, še posebej z vzponom digitalnih platform, kjer je kup nepreverjenih informacij. Kako gledate na te spremembe in kaj menite, da so največji izzivi sodobnega novinarstva?
Novinarska komunikacija je postala izrazito dvosmerna, kar v teoriji ni slabo, v praksi pa pomeni, da do informacij ni težko priti, več dela je s preverjanjem točnosti teh informacij. Mislim sicer, da s(m)o mediji dobro preživeli ero razcveta družbenih omrežij in da se večina državljanov danes že zaveda, da kljub vsem omrežjem klasični mediji nismo nebodigatreba, ampak ostajamo steber kredibilnih informacij. Čeprav so – spet v teoriji – družbena omrežja na prvo oko zelo demokratična, smo v preteklosti videli, kako lahko je z njimi manipulirati. Izziv prihodnosti bo vsekakor, kot tudi na številnih drugih področjih, prihod umetne inteligence. Do neke mere jo bo gotovo treba »posvojiti« in vključiti v novinarsko delo, hkrati pa mislim, da bo še večjo vrednost ob vsem umetnem dobila pristna realnost.
Kako pomembno je, da ima novinar osebno izkušnjo z dogodkom, o katerem poroča?
Odvisno od situacije. Ne bi si denimo želel imeti osebne izkušnje kriminalistične preiskave ali vpletenosti v kakšno afero, o kateri poročamo. Pri terenskem poročanju o kakšnem dogajanju – potresu, vojni, poplavah ... – pa se praktično nikoli nisem izogibal temu, da čim bolje začutim utrip ljudi okrog sebe in da se to čuti v mojem poročanju.
Poročanje z območij, kot je bila Ukrajina, prinaša številna tveganja. Kako v takšnem primeru poskrbite za svojo varnost?
Za Ukrajino smo dejansko morali imeti predpisano varnostno opremo, da so nas sploh spustili v državo – čelade in neprebojne jopiče. Te opreme hvala bogu nismo potrebovali. So pa bile v Lovovu – mestu na zahodu Ukrajine, ki je ob začetku vojne zaradi begunske krize čez noč postalo milijonsko mesto – številne druge nevarnosti. Za žeparje, ki so izkoriščali kaos, smo denimo imeli pripravljene lažne denarnice in telefone. Osnovno načelo varnosti na terenu je sicer dobro zaupanje med člani ekipe. Moram reči, da so vsi snemalci Pop TV-ja skrajni profesionalci, z njimi se vedno počutim varno. Moj občutek varnosti pa običajno pomirjujoče deluje tudi na zaskrbljene družinske člane.
Kako se pri delu soočate s pritiski javnosti in uredniških standardov?
Pritiski »javnosti« običajno niso tako »javni«, kot bi se želeli pretvarjati, da so. Običajno gre za poskuse pritiskov ozkih interesnih skupin ali celo posameznikov. Če veš, zakaj, kako in od kod ti pritiski prihajajo, se je z njimi relativno preprosto soočiti. So pa uredniški standardi na 24ur dovolj visoki in prej omenjeni »javnosti« v večini dovolj dobro znani, da se ta zaveda, da s pritiski – sploh če so neutemeljeni – ne bo prišla daleč.
Kaj vas žene naprej?
Do zdaj se mi je še vedno, ko so postale stvari pri delu malce monotone, zgodil kakšen nepozaben teren, zgodba, izkušnja. Danes vem, da me v prihodnjih mesecih čakajo številna doživetja in nimam pojma, kakšna bodo. Vznemirljivost pred neznanim, a dejstvo, da bom lahko to spremljal iz prve roke, je zame gotovo boljša od predvidljivosti dela denimo v pisarni.
Da ste raje na prostem kot za štirimi stenami, potrjujejo tudi vaši hobiji. Ste s kakšnim posebnim razlogom izbrali tek?
Treba je ostati »fit« za kamero. (smeh) Šalo na stran, s tekom najhitreje popravim vse napake hitrega in stresnega življenja. Poskrbim za zdravje telesa in duha, hkrati tudi tu iščem vznemirljivost. S cest se vse bolj pomikam v gozdne, tako imenovane trail teke. Poleti sem se prvič podal na stokilometrsko preizkušnjo po koroških hribih K24. Preživel sem in hkrati spoznal, da preizkušnja ni tako strašljiva, kot zveni, in to je bila tudi dobra lekcija za življenje. Velikokrat stojimo pred izzivi, ki se nam zdijo nemogoči, a če se jih lotimo korak za korakom in pri tem vztrajamo, lahko dosežemo nepredstavljivo.
Ko že govoriva o teku, se dotakniva še Ljubljanskega maratona, ki ga boste kmalu »pokrivali«. Kaj lahko pričakujemo od letošnje edicije?
To je projekt, ki se ga res veselim. Štirikrat sem na dogodku sodeloval kot tekač, enkrat tudi na najdaljši razdalji. Na ta dogodek me vežejo izjemno lepi spomini, kar malce ljubosumen sem na vse tekače, ki se bodo podali na ljubljanske ulice, in s tem tudi na vrtiljak čustev, ki se pojavijo na takšni preizkušnji. Obeta se več kot 15.000 tekačev in na tisoče navijačev. Mi bomo poskušali to energijo, vsa ta čustva prenesti gledalcem pred TV-zasloni. Lani smo prenos v roke dobili tik pred zdajci, a izkušena ekipa (Božidar Bulat, Tanja Volmut, Jure Tepina, op. p.) smo prenos izpeljali, kot da se s tem ukvarjamo že leta. Letos bomo gotovo stopili korak naprej in prenos dopolnili z dodatnimi zanimivimi vsebinami, a naj te za zdaj ostanejo še skrivnost.
