Nocoj bo ob 21.05 na TV SLO 1 premierno na sporedu Dosje: 250 let v šolskih klopeh, avtorice Erike Pečnik Ladika. V dokumentarni oddaji bo prikazala, kako se je razvijalo šolstvo na Slovenskem od časa Marije Terezije, ki je uvedla obvezno šolanje za vse otroke, do danes. Osredotočila se je na vzgojni vidik šole in se vprašala, ali naš šolski sistem otroke pripravi za življenje. Dotaknila pa se je tudi trenutnega pomanjkanja učiteljev in novega programa vzgoje in izobraževanja.
Na kakšen način ste se lotili priprave dosjeja?
Novinarji dopisniki po Sloveniji velikokrat snemamo tudi v šolah in raziskujemo šolski sistem. To pa je tema, ki me še posebej zanima, odkar imam v šoli svoja otroka. V zadnjih letih sem na ministrstvo poslala že nič koliko vprašanj in si predstavljam, da so me verjetno že malce siti. In ko me je urednik vprašal, če bi se teme lotila, nisem prav nič kolebala. Dosje je bil tako logičen korak mojega večletnega raziskovanja.
Kdo so bili vaši sogovorniki? Jih je bilo težko dobiti?
Pogovarjala sem se z učitelji, ravnatelji, starši, učenci, strokovnjaki s področja vzgoje in seveda s pristojnimi za slovenski šolski sistem. Ni jih bilo težko dobiti, skorajda vsi so bili takoj pripravljeni na sodelovanje. Če bi imela na razpolago več prostora, bi jih lahko posnela še veliko več. Šolski sistem je tako na psu kot zdravstveni in prav vsak vanj vključen ima veliko za povedati. In to me skrbi, dva za zdravo družbo tako ključna sistema.
Kakšne so vaše izkušnje s šolskim sistemom, ko ste bili vi v šolskih klopeh?
Predvsem se spomnim, da se v mojo šolo niso vključevali starši. Šola je bila moja naloga in ne njihova.
Ste doživeli tudi kaj travmatičnega?
Ne, nič travmatičnega se mi ni zgodilo. Učiteljice so me velikokrat kregale, ker sem bila klepetava.
So se po vašem opažanju stvari od takrat pa do vstopa vaših otrok v šolo zelo spremenile?
Učitelji so bili včasih bolj strogi in smo jih ubogali. Med uro slovenščine je učiteljica poslala sošolko sedet pod mizo, ker je motila pouk. V šoli danes pogrešam bolj odločne ukrepe. Učitelji se mi zdijo premili in staršev boječi, še posebej mlajši učitelji, enako vzgojitelji v vrtcu. Tukaj je seveda tudi vprašanje, ali imajo podporo pri nadrejenih. Seveda pa vsi niso taki, so svetle izjeme, navadno so to starejši, ki še znajo udariti po mizi. In take tudi otroci bolj spoštujejo, to so v dosjeju osnovnošolci tudi sami zelo jasno povedali.
Kolikokrat pa ste bili zaradi vaših otrok v šoli in zaradi česa najpogosteje?
Nikoli. Sem zelo proti temu, da hodijo starši v šolo v imenu otrok. Če se otroku godi krivica, naj ga starši opolnomočijo, da se sam zase postavi. Morda bo uspelo, morda ne. In tudi če ne bo, bo to v redu. Prej ko se bo otrok namreč navadil, da ni vse pravično in da se mu bodo krivice še velikokrat zgodile, lažje bo šel skozi življenje.
Ste pa dejavni v svetu staršev ...
… To pa sem. Ni mi vseeno, kakšne odločitve se sprejemajo na ravni šole. Na splošno se mi zdi, da se prepogosto sprejemajo odločitve, ki vpletenim olajšajo stvari, in da si ne vzamemo dovolj časa za razmislek, kako bo to dolgoročno vplivalo na otroke. Če imajo na primer otroci v prvi triadi peresnice, v katere jim pisal ni treba vtikati, ampak jih enostavno odvržejo notri, bo to resda olajšalo učni proces, vendar pa to ni dobro za razvoj otrokove motorike. Gre za majhno stvar, ki sama po sebi razvoja ne bo upočasnila, vendar pa ta mala stvar nakazuje, v katero smer gremo. Ali bodo kmalu priporočali tudi šilčke na baterije in čevlje na ježke namesto na vezalke? Ker potem bo pa to za razvoj res zaskrbljujoče.
Bili ste tudi v svetu staršev v vrtcu. Je med njima velika razlika?
Je. V vrtcu starši nimajo vpliva na njihove procese. Tam gre bolj za to, da razumeš delovanje zavoda, če si član sveta. V šoli pa dejansko starši vplivajo na delovanje šole. No, take so moje izkušnje, morda pa je v drugih vrtcih drugače.
Se učitelji ali učiteljice do vas obnašajo kaj drugače, ker ste znana oseba?
Na to pa ne znam odgovoriti, ker ne vem, kako bi se sicer obnašali. Vsekakor si tega ne želim in z možem na govorilnih urah učiteljicam jasno poveva, da jim dajeva proste roke za vse ukrepe, ki bodo morebiti potrebni, če se bo otrok neprimerno obnašal. In tudi ko se z otrokoma pogovarjamo doma, jima jasno poveva, da je v šoli učitelj glavni, ki ga morajo ubogati, nobene potuhe jima ne dajeva.
Kako pa na vas gledajo starši drugih otrok?
Tudi na to ne znam odgovoriti, ker ne vem, kako bi si sicer obnašali. Edino, kar lahko rečem, da je drugače, je to, da se name včasih obrnejo kot na novinarko, ki lahko pridobi informacije, do katerih sami ne morejo.
Je kateri od staršev tudi pretirano nezaupljiv oziroma zahteven do učiteljic in učiteljev ali pa od njih celo pričakuje nemogoče?
Da, so taki, ki za neuspehe otrok, za utrujenost otrok krivijo zahtevne učitelje. In ne upoštevajo tega, da ima otrok vsak popoldan še dodatne aktivnosti, ki tudi zahtevajo določeno mero zbranosti, kar otroke poleg šole dodatno utruja, čeprav se o tem zelo malo govori. Naši otroci imajo sicer v primerjavi s šolarji v državah OECD še vedno malo ur pouka. Večina pa jih je vključenih v veliko obšolskih dejavnosti, ki so sicer tudi pomembne za otrokov razvoj, vendar pa otrok več kot toliko ne zmore in se je treba odločiti, čemu daš prednost, šole pač črtati ne moreš.
Kakšno šolo pa bi si po vašem zaslužili otroci? Mislite, da jo bodo kdaj dobili?
Predvsem bi si želela, da bi učiteljski poklic spet pridobil veljavo, da bi se za ta delovna mesta ponovno prijavljali pedagoško dobro usposobljeni kadri. Ker to, da je lahko učitelj kdorkoli, pove, da je naša družba dosegla dno. Da pa bi poklic pridobil nazaj veljavo, smo v veliki meri odgovorni tudi starši. Neusposobljenih učiteljev v tem trenutku še ni tako veliko, zato večini lahko zaupamo. Želim si, da bi starši učiteljem spet zaupali, da bi učitelji spet imeli avtoriteto. Ker če bodo učitelje spoštovali starši, jih bodo tudi otroci. In šele ko nekoga spoštuješ, se lahko od njega učiš. In tukaj ne gre samo za podajanje znanja, ampak tudi za učenje življenja. Tega je trenutno premalo v slovenskih šolah.
