8. in 10. julija v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma v sklopu 72. Ljubljana Festivala prihaja priznano italijansko Gledališče Majskega glasbenega festivala v Firencah, ki se bo predstavilo z dvema ponovitvama ene najbolj znanih oper Giuseppeja Verdija Trubadur. V glavnih vlogah bodo nastopili Leon Kim, ki se je po študiju v Koreji specializiral v Italiji, kjer je osvojil več nagrad, denimo prvo mesto na tekmovanju Cappuccilli-Patanè-Respighi, Carolina López Moreno, ki je nastopila v koncertnih dvoranah, kot sta Carnegie Hall in Berlinska filharmonija, Matteo Desole, ki pogosto sodeluje s Fundacijo Luciana Pavarottija, ter Olesja Petrova, ki je sodelovala s priznanimi dirigenti, med njimi so Giordano Bellincampi, Emmanuel Villaume in Valerij Gergijev. Orkestru Majskega glasbenega festivala iz Firenc bo dirigiral legendarni indijski maestro Zubin Mehta, ki ga je vodil že na zaključku 56. Ljubljana Festivala, ko je orkester tudi nazadnje nastopil pri nas. Ob 200-članski ekipi pa bo nastopilo tudi osem statistov iz Slovenije. Kaj lahko pričakujemo, nam je razkrila režiserka obnovljene produkcije Stefania Grazioli.
Pogovarjava se po vaji s statisti za opero Trubadur. Kako ste zadovoljni z njimi?
Mislim, da sem našla zelo talentirano skupino mladih ljudi, kar je pri tej operi zelo pomembno, saj imajo statisti v njej veliko intervencij. Igrajo namreč vse vizije, sanje, nočne more in halucinacije likov iz Trubadurja. Gre tudi za dolgo opero, saj traja tri ure, tako da bodo na odru res veliko časa.
Pogosto javnosti ponudite možnost sodelovanja v tej operi?
Ko gremo na turnejo, običajno poskušamo najti statiste na kraju samem, je pa to vedno izziv, saj z njimi delamo samo nekaj ur, vendar mislim, da se ta skupina zelo dobro odziva na vaje, zelo se zabavamo.
Vaša režija opere je obnova režije Cesareja Lievija. Ste pri njej kaj spremenili ali ste ostali povsem zvesti izvirniku?
Pri uprizoritvi na splošno sem ostala zvesta izvirniku, pri statistih pa smo naredili nekaj prilagoditev zaradi omejenega časa, ki ga imamo na voljo.
Imate radi obnove oper ali jih raje sami zrežirate od začetka?
Zelo rada delam obnovljene predstave, sem režiserka obnovljenih predstav. Režiranje je povsem drug proces. Ko delaš obnovo, se moraš namreč držati nekih omejitev, to ni 100-odstotna stvaritev, ki izhaja iz tebe, ampak mislim, da ti tudi to pušča veliko kreativnosti. Včasih moraš v res zelo kratkem času nekaj spremeniti, še vedno pa mora predstava izgleda dobro in imeti smisel in logiko. Seveda pa zelo rada tudi sama režiram. Naslednje leto bom režirala Traviato za Gledališče Majskega glasbenega festivala v Firencah, česar se zelo veselim.
Kaj pa vam pri Trubadurju najbolj všeč?
Trubadur je ena najbolj znanih Verdijevih oper na svetu, skupaj s Traviato in Rigolettom tvori slavno priljubljeno trilogijo. Pri Trubadurju obožujem glasbo, vsakič, ko jo delam, pomislim, kakšno srečo imam. Zelo všeč mi je tudi zgodba, ker je kompleksna, saj se v njej resničnost meša s preteklostjo, spomini, s halucinacijskimi vizijami ..., zato njena uprizoritev daje res veliko možnosti za raziskovanje tudi drugih razsežnosti.
Kako pa je delati z maestrom Zubinom Mehto?
Z Zubinom Mehto sva že večkrat skupaj delala. Pri tem Trubadurju sem bila prva asistentka pri režiserju Cesareju Lieviju, skupaj sva delala tudi pri obnovi Turandota, Don Giovannija in Traviate. Zame je delo z njim sreča mojega življenja in velika čast. On je res poseben človek. Ko te gleda, ti da kakšen predlog ali nasvet, je to res nepozabna izkušnja. Že samo, ko govorim o tem, se mi naježi koža.
Na kaj ste na splošno najbolj pozorni, ko režirate opero?
Zame je najbolj pomembno, da sem usklajena z glasbo in z vodjo orkestra ter da ponudim občinstvu možnost, da vidi nekaj, česar ne more videti nikjer drugje, in se ga ob tem čustveno dotakniti.
Kako pa je sploh prišlo do tega, da ste postali operna režiserka?
Ne vem, ne izhajam namreč iz družine, v kateri bi bila opera ali gledališče sploh prisotna. Potem sem začela igrati v gledališču kot igralka in kot performerka na področju sodobne umetnosti in gledališča. Leta 2011 pa sem začela delati kot učiteljica igre na Akademiji Teatro alla Scala in delala operne projekte v šoli, na univerzi in tako naprej. Takrat sem se začela ukvarjati z opero. In ugotovila sem, da je to zame nekaj res posebnega, nekaj, česar v svoji karieri nisem pričakovala, da bom našla, ker sem bila, kot sem že rekla, prej čisto v gledališču, a sem se povsem zaljubila v operno glasbo. Zame je opera tudi najpopolnejša oblika umetniškega izražanja, saj vključuje glasbo, sceno ter igralske veščine.
Režiserk oper je sicer zelo malo. Zakaj menite, da je tako?
To je zelo dobro vprašanje. Tudi sama v zadnjih nekaj letih veliko razmišljam o tem. Še vedno je premalo žensk, ki se ukvarjajo z režijo. Enako je z dirigentkami. Morda se zdaj nekaj premika, vendar mislim, da še vedno potrebujemo več priložnosti za delo. V gledališču je drugače, opera pa je še vedno moški svet. Trenutno na sezono dela ena ženska ob 12 moških. Upam, da počasi prihaja tudi naš čas, da bomo lahko pokazale tudi naše ustvarjanje in umetniške veščine.
