Melodije morja in sonca veljajo za najbolj priljubljeni poletni glasbeni festival v Sloveniji. Vsako leto se zgodijo na Obali, kjer se v Avditoriju Portorož zberejo tako priljubljeni slovenski glasbeniki kot premnogi ljubitelji poletnih melodij, ki si festival v amfiteatru ogledajo v živo. In nič drugače ne bo v nedeljo, 7. julija, letos. Če vam 43. festivala ne bo uspelo gledati v živo v Portorožu, ga boste lahko spremljali v neposrednem prenosu s pričetkom ob 21. uri na TV SLO 1, Radiu Prvi, Radiu Koper in Radiu Maribor. Festival bo prvič predvajan v živo tudi na TV Koper-Capodistria in pospremljen s komentarji v italijanskem jeziku. Kaj pa voditelja? Skozi prijetne skladbe nas bosta popeljala Lorella Flego in Mario Galunič, ki sta se za bralce revije STOP še posebej razgovorila.
Za začetek sem najprej malo pobrskal po spletu in iskal, kako je bilo leta 1999, ko sta prvič vodila MMS. Ali je to tako daleč, da je tega na spletu bore malo, ali pa je bil svet in splet res še v analognih časih. Kako se vidva spominjata vajinega prvega skupnega vodenja v Avditoriju Portorož?
Lorella: Meni se je zdelo vse čudovito in tudi malo strašljivo: res velika prireditev, ogromno ljudi, prenos v živo in Mario ob meni. Od prvega trenutka sem imela občutek varnosti, kar se mi zdi, tudi kot ženski, neprecenljivo. Torej tako bi rekla: varno, zabavno in s kemijo.
Mario: Še dobro, da imamo Lorello, ki me je pred dnevi opozorila, da mineva točno 25 let od najinega prvega srečanja na odru MMS-a. Seveda, bili so totalno drugi časi, vse je bilo nekako bolj naivno, morda tudi manj napeto. Meni se je zdelo, da se na odru malo zabavava, nekatere tekste sva si kar zmišljevala sproti, enostavno je bilo prisotne veliko počitniške ležernosti. Danes je to vse bolj zares.
Če se ne motim, se do takrat še nista poznala, tako da vaju je prav MMS zbližal?!
Lorella: Zelo. V resnici je bila v zraku takoj simpatija in naklonjenost, skozi čas sva potem odrasla in marsikaj tudi doživela, poslovno in neposlovno, ampak prijateljstvo ostaja. MMS naju je spoznal, življenje naju je potem skupaj obdržalo.
Mario: Res je, takratni organizator festivala Pavle Plahutnik naju je spoznal, vem, da je bilo v piranski Loggii, tam sva se spoznala, Lorella je bila že izkušena, zame pa je to bil prvi festival nasploh, poprej sem delal samo studijske oddaje. In se je začelo. In bila mi je takoj všeč.
Kako pa se spominjata takratnih melodij?
Lorella: Če sem iskrena, nimam spominov na glasbo ... zmagal je komad Sive ceste, to vem, ostalo je minilo v hipu. Vem, da je bilo ogromno pričakovanja in veliko adrenalina, med nama, v publiki, pri glasbenikih. Resno tekmovanje, kar se ni spremenilo niti danes, in prav to je čar melodij. Zdaj so že gospe Melodije s 43-letno tradicijo.
Mario: Jaz se prav veliko ne spomnim, bolj se spomnim, kako sva se z Lorello zabavala, medtem ko sva vadila, vozila me je naokrog z nekim norim avtom, spoznal sem več obale, kot sem je spoznal vseh 30 let prej. Se mi je zdelo, kot da nisem v Sloveniji. Melodij se pa ne spomnim, razen da je zmagala Sive ceste in da smo bili vsi malo presenečeni, ker ni bila ravno tipična vesela poletna melodija. Mi je pa še danes všeč.
No, če ostajamo v tistih letih ... tudi televizija je bila precej drugačna, resnično analogna, slika 4 : 3, z malce neostro sliko, saj še ni bilo HD?! (smeh)
Lorella: Res je. Televizija je takrat doživljala povsem druge čase, praktično je bila edini medij in vsi smo sledili oddajam, ki so bile takrat na voljo. Zlati časi televizije, vedno pravim, da je naša generacija resnično privilegirana, ker je doživela čase, ko je bila televizija zelo razvedrilna, kreativna, inovativna in magična. Internet je vse skupaj dobro sesul, nastali so novi mediji, nov način komuniciranja. Nisem nostalgična, a mislim, da se tisti časi ne bodo več vrnili.
Mario: Seveda ne, drug format, druga ločljivost, druge obleke. A vseeno, MMS je bil glede sproščenosti, načina vodenja, tudi glede temperamenta melodij nekaj povsem drugega kot drugi festivali oziroma prireditve. Za en večer se je Slovencem zgodil Mediteran. In to je bilo najboljše od vsega.
In še nečesa ni bilo takrat, družbenih omrežij, Tik Toka, Instagrama ... Težko predstavljivo za današnje čase, kajne?
Lorella: Ja in ne. Jaz bi se res z veseljem odrekla vsem in živela bolj pristno, manj izpostavljeno, ampak ne gre. Sodobni čas zahteva tudi to, zame je to kar velik kompromis, ker ne maram površnih odnosov in te platforme so oda površnosti in odnosov, ki ne obstajajo.
Mario: Kar se mene tiče, je to bila tudi srečna okoliščina. Bilo je nekaj časopisov, ki jih je zabavna glasba zanimala. In to je to. Bilo je lažje delati brez vseh teh mnenj in objav in forumov. Spletni forumi so bili naslednja stopnica, potem je prišlo še vse ostalo. Meni so družbena omrežja kar odveč, vem, da Lorelli niso. Nekako vidim, da bi mi lahko vzela preveč časa. In vsako leto bolj sem prepričan, da imam za vse, kar počnem, premalo časa. Kje naj ga torej vzamem?!
Danes je za tako velik festival skoraj razumljivo, da o izvajalcih in festivalu izvemo zelo veliko prek aplikacij, ki so postale del življenja. Kako vidva gledata na to, namreč po eni strani se festival na ta način še bolj približa publiki, po drugi strani pa publika potem ostane na aplikacijah in na televiziji tega ne spremlja ...
Lorella: Težko je najti sredino. Verjetno je tako, da je starejša generacija še vedno pred televizorjem, mlajša na telefonu ali tablici, torej televizija mora zaobjeti eno in drugo, kar je res zalogaj. Če ciljaš samo na starejše, veš, da jih nekoč ne boš več imel, če ciljaš na mlade, ne veš, kaj bi jim lahko ponudil, da bi bili zadovoljni. Skratka, težka igra.
Mario: Še vedno sem prepričan, da največ ljudi vidi festival na televiziji. Podatki pričajo o tem, vsaj sto tisoč, morda sto petdeset tisoč ljudi je pred ekrani. Seveda glasba potem zaživi svoje življenje na spletu in omrežjih. A to je samo plus, da ne slišimo komadov samo enkrat in nikoli več, ampak da ostanejo in jih najdemo, kadarkoli si jih zaželimo.
Verjetno je to problem vseh televizij, kako zanimirati gledalce, da si za določen dogodek vzamejo čas, si ga ogledajo na televiziji, kjer se je vsaj nekoč ob takih dogodkih zbrala vsa družina. No, še pred nekaj leti je bilo tako, sploh recimo pri Evroviziji. Zdi se mi, da je bil to praznik glasbe ...
Lorella: Povsod imajo televizije ta problem. Ko sem bila v ZDA, sem denimo z radovednostjo spremljala njihove programe in ugotovila, da imajo skoraj samo talk showe, sicer pa je tako, da za gosta skozi zaveso pride Brad Pitt in potem je seveda zgodba malo drugačna. Razvedrilo je nedvomno povezano tudi z denarjem, z veliko količino denarja, ker se glamur lesketa in ga z »zero budgetom« težko pričaraš. In res je, spet smo tam, je vedno premalo denarja. Gledalec pa je danes zelo zahteven, razvajen in ima na voljo ogromno aplikacij in programov.
Mario: Teh starih časov, ko so se družine zbirale, da so skupaj kaj pogledale, po mojem ni več in jih več ne bo. TV vsebine se pač gledajo drugače, vsak ima svoj ekranček, računalnik, telefonček, karkoli. Ljudje si ne pustijo, da jim TV diktira dnevni urnik, ampak si za oddaje vzamejo čas takrat, ko ga imajo. Če ga imajo. In zelo se je treba potruditi za vsakega gledalca. Linearna televizija je najbolj ogrožena in prav neposredni prenosi dogodkov imajo največ šans, da jih ljudje pogledajo. Velja za šport in zabavo.
Omenil sem družino ... lahko bi dejali, da sta oba del družine MMS. Kaj vama pomeni ta edini poletni festival, v katerega sta vpeta že 25 let?
Lorella: Meni je to res mala družina, poletna družba in hkrati vsakič znova zelo velik izziv. Ne predstavljam si julija brez festivala MMS in ne predstavljam si avditorija brez teh izvajalcev. In občinstvo je poglavje zase, ker je res najboljše, kar si lahko želiš.
Mario: Jaz spremljam slovensko zabavno glasbo zelo od blizu že več kot 30 let, ker je to pač moj poklic. MMS je zmeraj bila luštna poletna postaja, kjer je na odru vse polno sproščenih skladb, ki praviloma pojejo o poletju in morju. Tega ne najdeš nikjer, vse se pokrije: poletje, vreme, sproščenost in glasba, ki sodi zraven. Tudi kadar nisem vodil festivala, sem ga vedno pogledal, ker se čutim del te zgodbe.
V tem obdobju se je nabralo veliko zgodb, še več je bilo nepozabnih trenutkov. Bi lahko izluščila vajin »naj« trenutek?
Lorella: Bilo jih je kar nekaj. Nekoč mi je Mario med hojo stopil na obleko in raztrgal ... sem že mislila, da stojim sredi odra v perilu. Drugič se mi je v grlu zataknilo in sem se skoraj zadavila, on pa je rešil vse – pravi gentleman, ni kaj. V zakulisju pa je vedno toliko smeha, dobre volje, ta njegov humor je zame neprecenljiv.
Mario: Težko se bom spomnil samo enega, ampak če mi kaj pride pred oči, so najina zabavna druženja, ko nisva na odru. Tudi če greva samo na kebab sredi noči, ko sva utrujena od vaj. Imava podoben smisel za humor in rada se šaliva iz stvari, ki se nama zgodijo. In ob tem se zelo zabavava. Zmišljujeva si tekste, za katere veva, da jih nikoli ne bova povedala, tudi niso za javnost, a nama služijo kot sprostitev.
Pa tudi v teh 25 letih sta postala prava prijatelja ...
Lorella: Seveda, kako drugače?! Jaz ga od nekdaj občudujem, je izvrsten voditelj, radoveden človek, super inteligenten (to je res vrlina, ki me vedno tako privlači) in ima nešteto življenjskih izkušenj. Od njega se lahko veliko naučiš; in v zadnjih letih sem opazila, da tudi več posluša (smeh) ... hitro mu podam kakšen nasvet, predvsem pa prijateljsko besedo za podporo, če jo pač potrebuje.
Mario: Ne druživa se zelo pogosto, to moram povedati. A kljub temu vem, da je Lorella moja prijateljica, da je tu, ko jo potrebujem. In obratno. Nikoli me ni pustila na cedilu, ne na odru in ne zasebno. Tega ne srečaš pogosto in sem vesel, da imam tako močno in 25 let trajajočo zvezo na Obali.
Na odru sta počela skorajda že vse, le prepevala še nista? Je morda to letos v scenariju?
Lorella: Mamma Mia, niti ne ... meni je to strašljivo! In tako intimno ... ampak kdo ve, morda nekoč ... nisem nikoli poskusila, nimam teh ambicij, prej bi se dobro zavrtela, kar ni rečeno, da se ne zgodi, samo on tega še ne ve. (smeh)
Mario: Ne, tega ni. In tega tudi ne bo. Počneva samo to, za kar misliva, da znava. Petje ne sodi v ta okvir. Celo plesala sva že, tako za silo in za nekaj sekund. To pa je tudi maksimum telesnih aktivnosti.
Kaj pa je v scenariju, če nam lahko zaupata?
Lorella: Rdeča nit ostaja glasba, saj so glasbeniki glavni akterji in tako naj tudi ostane. Potem morska lahkotnost, prijazne besede, malo nostalgije do preteklosti in formula MMS je že tukaj.
Mario: Kot je dejala Lorella, rdeča nit morajo biti melodije. Ampak ker je o skladbah težko kaj pametnega povedati, ker jih še nihče ne pozna, nama služijo bolj kot izhodišče, da si kaj fletnega poveva. Vsaka skladba nama kaj ponudi, v centru pa ostaja najin neobvezni klepet, tudi nekaj zbadanja. Zelo nama koristi, da jaz nisem Primorec, čeprav imam tako ime, da bi moral biti. In da Lorella ni Slovenka, čeprav vodi tak festival, da bi skoraj lahko bila. Iz tega se kar veliko norčujeva.
Pa tudi obleke so že v nizkem startu, kajne?
Lorella: Seveda so! Super je, da se Mario večkrat preobleče in jaz mu sledim, no, ali obratno. (smeh) Nimam še končne izbire, a bodo prevladovale barve, tudi morske, tu in tam bleščice, ker mi je vedno všeč, če se dobro lesketa.
Mario: To je Lorellina tema, mene bo oblekla Vesna, nekaj iz fundusa, eno obleko bomo kupili. Nobena prestižna znamka, saj nimamo denarja, prežimo na poletne razprodaje, da bo ja čim ceneje. Všeč mi je barva prve obleke (imam namreč dve), mislim, da take še nisem imel. In neskončno se bojim preoblačenja, po izkušnji na Poletni noči, kjer sem zaradi preoblačenja zamudil na oder, pa sploh.
Lorella, vem, da veliko oblek sami izberete za ta dogodek. Jih je težko izbrati?
V resnici je zelo zabavno, saj je to del mojega posla. Je pa težko pri nas, ker nimamo res velikih znamk visoke mode, niti nimamo veliko večernih toalet, ki niso za maturantke. Ampak sem vztrajna in trmasta, že vrsto let me oblači Atelier Qualcosa di Blu v Trstu in všeč mi je, ker je za njih to čast in izziv, imajo res čudovit odnos do mene in festivala.
Mario, vi imate tukaj kot moški malce lažjo izbiro, ali pač ne?
Jaz pridem v garderobo in pomerim, kar mi je stilistka pripravila, povem, kaj mi je bolj in kaj manj všeč. Pol ure in stvar je urejena. Če te stilist pozna, je to enostavno. Lorella ima večji zalogaj.
Kam pa po festivalu? Vaju čakajo 'sive ceste', kot je prepevala Panda leta 1999, bosta morda potegnila 'črto', kot Slavko Ivančič leta 2000, in si privoščila oddih ali pa se bosta prepustila 'toplim julijskim nočem', kot Oto Pestner leta 1979?
Lorella: Sen znala jes, da bo tudi to vprašanje! Navijam za Ameriko, vmes pa la bella Italija.
Mario: Jaz sem na prvem delu dopusta že bil v začetku junija v Grčiji, kjer sem veliko tuhtal, kaj bi lahko povedal na odru MMS-a, pa se nisem nič pametnega spomnil, tako da je moj največji navdih terasa na vikendu na Dolenjskem, kjer bom preživel večino poletja. Vmes skočim v Armenijo in Gruzijo in to je vse, kar se tiče mojih sivih cest.
