Novomeška skupina Društvo mrtvih pesnikov na vrhuncu letošnje pomladi v svet pošilja svežo dozo optimizma in sporoča slovenski publiki, da ji goriva in navdiha še ni zmanjkalo. Besedilo in glasbo za novi singel X sonca je napisal frontman in kitarist Alan Vitezič, do končne podobe, ki je delo vseh članov benda (to so še klaviaturist Boštjan Artiček, basist Tomaž Koncilija in bobnar Marko Zajc), pa jo je produkcijsko zapeljal kitarist skupine Peter Dekleva. Izid singla spremlja tudi videospot, postavljen v grajsko okolje dvorca Raka na Dolenjskem, kjer so člani benda preživeli štiri aprilske dneve in noči in zavrteli čas za skoraj tristo let nazaj. Posebnost pričujočega izida je filmska zgodba, ki jo bomo spremljali v nadaljevanjih. Drugi del, skladba Vojno se igrava, – s šahovsko obarvanimi prispodobami in pripadajočim videom – je namreč tako kot X sonca postavljena v 18. stoletje, skupaj pa predstavljata svojevrsten video diptih, ki bo v polnosti zaživel jeseni, predvidoma septembra. Več o tem nam je razkril Vitezič.
Kako to, da ste se odločili za video diptih?
DMP že nekaj časa snemamo material za novi album in vmes smo nekatere skladbe pripeljali do končne zvočne podobe. Navdušeni nad posnetim smo se odločili, da med poslušalce najprej pošljemo skladbi X sonca in Vojno se igrava. Ko smo pisali scenarij za videospot X sonca, smo našli vrhunsko lokacijo, grad Raka, ki je opremljen s pohištvom iz 18. in 19. stoletja. Naenkrat se je porodila ideja, da posnamemo filmsko zgodbo, ki jo bodo naši poslušalci spremljali v nadaljevanjih.
Kako pa ste se počutili v kostumih iz tistega obdobja?
Že ko smo stopili v fundus Opere, kjer hranijo množico kostumov, smo začutili ta zgodovinski »vajb«. Obleke, ki smo jih nosili, so bile aristokratske in zato zelo udobne. V videospotu igram kralja, ki si nadene šestmetrski plašč. Ni čudno, da so morali včasih imeti osebne asistente, da so lahko vse to navlekli nase. Nadeli so mi tudi ogromno kraljevsko krono, s katero sem imel tudi bližnje srečanje, saj me je pri sceni, ko kralj pade, udarila po nosu. Pognala je kri, a k sreči nisem izkrvavel.
Bi se, če bi se lahko, za dan ali dva vrnili v tiste čase?
Ni vprašanje, ali bi se vrnili, ker smo se na snemanju videospotov dejansko vrnili v tisti čas. Preživeli smo štiri nepozabne dni v gradu, ki nima gretja, in občutili hlad debelih sten, živeli smo tako v grajskih sobanah kot tudi v ječi in v mučilnici, noči smo preživljali v soju mesečine in sveč, preizkusili smo se tudi v boju z orožjem iz tistega obdobja, predvsem z meči in sulicami, vendar brez bojnih ran. Edino pice niso povsem ustrezale časom, ki smo jih poustvarili (smeh).
Kaj menite, kakšna pa bi se zdela naša sedanjost ljudem iz tistega časa?
Že med mojo generacijo in našimi otroki je ogromna razlika v dojemanju sveta, kaj bi šele bilo, če bi se srečali preteklost in sedanjost. Verjetno bi bili v starih časih navdušeni nad današnjimi tehnološkimi izumi, bali bi se visokih stavb in hitrih vozil in težko bi se soočili z vsemi resnicami, ki jih poznamo danes. Zdaj, ko razmišljam o tem, bi bila to verjetno odlična resničnostna oddaja.
Kako pa se svoj čas trudite preživeti čim bolj kvalitetno?
Imam zelo močno notranjo potrebo po ustvarjanju, kreativi. Če smo z Društvom mrtvih pesnikov manj aktivni, čutim nemir, ker me glasba, ideje poganjajo naprej, da hodim, se premikam. Priznam, da ne znam uživati v trenutku. Sem nekakšen deloholik, k sreči delujem v kreativnih dejavnostih, glasbi, filmu, tudi slikarsko platno mi ni tuje in tudi v vrtnarstvu in kuhi se najdem. Od korone naprej poskušam čim več časa preživeti s prijatelji in bližnjimi, v realnem času, tukaj in zdaj.
Še malo pa bo napočil čas tudi za vaš ljubljeni Vrbnik na Krku. Česa se najbolj veselite?
Ja, v Vrbniku imam korenine in čutim to mesto, ki diha z zgodovino, umetnostjo in enologijo, saj je tam doma vino. Če se boste sprehodili po njem, boste našli Vitezićevo ulico, Vitezićev dom in Vitezićevo knjižnico. Da ne bo pomote, poimenovanje ni po meni, temveč po duhovniku, ki je največ prispeval k rasti tega lepega mesta, ki je zraslo na skalah. Z bendom smo tam večkrat gostovali, sicer ne na odru, ampak v naši konobi in v mestnem hotelu, kjer smo pripravljali material za nekatere albume. Zvečer so se nam pridružili Vrbenčani, ki vsi odlično pojejo, in z nami zapeli ob kitari.
Gresta z vami in ženo še vedno rada tudi hči in sin?
Vsi smo radi na Krku, tam je naša baza, čeprav nas je včasih v družinski hiši preveč. K sreči imamo majhno barko in se lahko zapeljemo na neobljudene dele otoka. Za abrahama sem dobil tudi napihljiv kajak, s katerim včasih odveslamo naokoli. Velika prednost je, če poznaš lokalne ljudi in imaš ob sebi generacijo, s katero smo doživeli marsikaj v tem pol stoletja, ki je za nami.
Kakšne spomine pa imate na obdobje, ko ste na morje še hodili s starši?
Že prvi vikend po koncu šole sem bil na Krku in zadnji vikend poletnih počitnic sem prišel nazaj v Slovenijo. Šest ur vožnje z belo stoenko in neskončno čakanje na trajekt. V avtu na poti tja smo trenirali hrvaščino, na poti nazaj pa slovenščino. K sreči je naš basist Tomaž učitelj slovenščine in popravi kakšen napačen zapis v mojih besedilih. Sicer pa nismo bili daleč od Poletja v školjki ali španske nadaljevanke Modro poletje, če se je spomnite.
Ste že takrat ustvarjali pesmi oziroma jih poustvarjali s kitaro?
Začelo se je s komadom 7e za Afriko. To je bil moj odgovor na Geldofov Band Aid in naš razred je zapel to pesem, ki sem jo napisal z dvema prstoma na klavir. V prvem letniku gimnazije sem dobil povabilo v bend Proteus, predhodnik Društva mrtvih pesnikov. Res sem si želel biti v bendu, ki je nastal iz učencev, ki smo skupaj obiskovali glasbeno šolo v Novem mestu, a nismo bili prav briljantni pri »solfeggiu«. S kitaro in ojačevalcem v roki smo hodili čez celotno Novo mesto na vajo in do 16. leta osvojili Dolenjsko s starim rockom. Ko smo v kinu videli film Društvo mrtvih pesnikov, je bilo jasno, da hočemo postati avtorski bend in z glasbo premikati meje. Od tam naprej že poznate zgodbo, zgodbo še živih pesnikov.
V glasbi se je našel tudi vaš sin, ki je že tudi izdal svoj glasbeni prvenec z naslovom Mars, pri njem pa je sodelovala tudi njegova sestra Tia, ki je pri nekaj vizualnih podobah skladb poskrbela za kostumografijo in masko, v duetu z njim pa zapela božično skladbo Friend's Couch. Verjetno ste na to zelo ponosni?
Seveda sem ponosen, bil bi pa tudi, če se ne bi ukvarjala z glasbo. Lepo je videti mladostno ustvarjalnost in zagnanost, ko cel svet stoji pred teboj. Sem »fan« novega vala mladih bendov, ki so v zadnjih letih zatresli Slovenijo in nas starejše počasi posedajo na klop za rezervne igralce. Zanimivo je spremljati tudi ostale otroke mojih glasbenih kolegov, ki polnijo slovenske odre, in to s povsem drugačno glasbo, kot jo ustvarjajo njihovi glasbeni starši. Prav zato je glasba nekaj najlepšega, odpelje te lahko kamorkoli.
Kdaj tudi doma skupaj zaigrate in zapojete?
Tudi, čeprav ne ravno na družinskih zabavah, ampak bolj ob posebnih priložnostih. Ravno smo pripravili presenečenje moji mami ob jubileju. Spisali smo njeno življenjsko zgodbo na melodijo starega francoskega šansona Nathalie in ji ga zapeli. Pred leti smo za vsak božič posneli skladbo in jo poslali kot čestitko prijateljem. Čustva, solze, smeh. Za to živimo.
