Da ne bomo predolgo skrivali imen, to sta seveda Jessica Tandy in Hume Cronyn. Gospa so bili slabi dve leti starejši od njega, oba pa sta se rodila še pred prvo svetovno vojno in v zlato dobo Hollywooda vstopila dobro igralsko podkovana. Cronyn je bil 1945 nominiran za Oskarja za stransko vlogo v filmu Sedmi križ (1944), Tandyjeva ga je tudi dobila, pri osemdesetih je postala najstarejša nagrajenka za glavno žensko vlogo in sicer za Šofer gospodične Daisy (1989). Gremo po vrsti in začnimo pri dami.
Gospodična marjetica
Jessie Alice Tandy se je rodila 7. junija 1909 v predmestju Londona kot najmlajša od treh otrok v družini Harryja Tandyja in njegove žene Jessie Helen Horspool. Oče je bil trgovski zastopnik za proizvajalce vrvi, mama pa ravnateljica šole za duševno prizadete otroke. Šolo je obiskovala v Islingtonu in ko ji je bilo 12 let, je oče nenadoma umrl. Mama je morala zato poučevati še v večerni šoli, da je zaslužila dovolj za družino. Jessicin starejši brat Edward je bil med drugo svetovno vojno japonski ujetnik na Pacifiku.
Ko je Jessica dopolnila 18 let, je 1927 debitirala na londonskem odru. V tridesetih letih je profesionalno igrala v mnogih predstavah v West Endu, med drugim je bila Ofelija v Hamletu in Katarina v Henriku V, ki ga je igral Laurence Olivier. S filmom se je srečala že v Veliki Britaniji, a ko je razpadel njen zakon z Jackom Hawkinsom, prav tako igralcem, se je preselila v ZDA, da bi tam našla boljše vloge. V času angleške kariere se je morala pogosto boriti za vloge z njenima konkurentkama, Peggy Ashcorft in Celio Johnson. Po prihodu v ZDA je naslednjih nekaj let nastopala v stranskih vlogah.
Ameriški filmi
Kot mnogi odrski igralci in igralke je tudi Jessica Tandy nastopala na radiu, med oddajami pa najdemo Čarovnik Mandrake (v vlogi princese Narde) in potem z njenim drugim možem, Humeom Cronynom, še v radijski igri Zakon v letih 1953 in 1954, potem pa se je preselila še na televizijo. V Ameriki je na filmskem platnu debitirala v filmu Sedmi križ (1944) skupaj s Cronynom. V Dolini odločitve (1945), drami z Gregoryjem Peckom, je dobila stransko vlogo, prav tako v Zelenih letih (1946), kjer je igrala hčerko lika, ki ga je igral Cronyn, pa v Dragonwycku (1946) z Geneom Tierneyem in v filmu Za vedno Amber (1947). Vidnejšo vlogo je igrala v Ženskem maščevanju (1948), film noirju po kratki zgodbi Aldousa Huxleya, Giocondin nasmeh.
Tony za odrske deske
Jessica Tandy nikoli ni zares skočila v ospredje. V naslednjih treh desetletjih je le občasno zašla na film, veliko raje in z boljšimi vlogami se je posvetila odru. Med bolj znanimi filmi tega časa so Puščavska lisica: Zgodba o Rommelu (1951), kjer je igrala glavno vlogo ob Jamesu Masonu, Luč v gozdu (1958), predvsem pa je bila dominantna mati v Hitchcockovih Ptičih (1963). Žarometi so veliko bolj svetili nanjo na Broadwayu. Za vlogo Blanche Dubois v originalni prvi postavitvi Tramvaja Poželenje (1948) je dobila nagrado Tony, medtem ko jo je na platnu potem zamenjala Vivien Leigh. Leta 1976 sta se z možem pridružila igralski ekipi Statfordskega festivala in se 1980 vrnila v Cronynovi lastni igri, Foxfire. Leta 1977 je dobila še drugega Tonyja za njeno vlogo (skupaj s Cronynom) v The Gin Game (1976) in 1982 še tretjega za že omenjeno predstavo Foxfire.
Na filmu končno v ospredju
Po dveh dobrih desetletjih pavze se je v osemdesetih njena filmska kariera spet začela odpirati. Z možem sta nastopila v Svet po Garpu (1982), kjer je v glavni vlogi nastopil Robin Williams. Tu so še romantična drama Najboljša prijatelja (1982), V tišini noči (1982) in Bostončani (1984). Skupaj s Cronynom sta še več delala na televiziji in v gledališču, a posnela tudi nekaj skupnih filmov, med njimi je najbolj znan Zapredek (1985) in nadaljevanje Zapredek: vrnitev (1988). Tu so še Baterije niso priložene (19872) in televizijska različica Foxfire (1987). Njena največja vloga pa sploh še ni bila odigrana. Leta 1989 je postala stara, trmasta, južnjaška matrona v Šoferju gospodične Daisy, skupaj z Morganom Freemanom. Za film je dobila Oskarja za glavno žensko vlogo, stara je bila 80 let. Potem je bila nominirana še za Ocvrti zeleni paradižniki (1991), istega leta pa je posnela še televizijski film s svojo hčerko Tandy Cronyn, The Story Lady (1991). V Used People (1982) je igrala mamo Shirley McaLaine, z možem v televizijskih filmih Plesati z belim psom (1993) in Camillia (1994). Njen zadnji film je Nikogaršnji bedak s Paulom Newmanom (1994), stara je bila 84 let. Zdaj pa je na vrsti njen kanadski mož.
Kanadski šarmantnež
Hume Blake Cronyn Jr. se je rodil 18. julija 1991v Londonu v provinci Ontario v Kanadi. Njegov oče je bil poslovnež in poslanec v kanadskem parlamentu. Po njem sta imenovana observatorij Univerze Western Ontario in asteroid. Igralčeva mama, Frances Amelia, rojena Labatt, je bila dedinja družinskega pivovarskega podjetja Labatt. Po očetov strani predniki izvirajo iz severne irske iz anglo-protestantske skupnosti. Tudi njegov prastric, Benjamin Cronyn, je bil spoštovan meščan v Londonu in eden prvih županov tega kanadskega mesta, a so ga obtožili prevare, zaradi katere je pobegnil v ZDA v Vermont. V času »vladanja« Londonu je zgradil dvorec Oakwood, kjer je danes sedež tehnološko inovativnega podjetja Info-Tech. Hume Cronyn je bil tudi bratranec kanadskega gledališkega producenta Roberta Whiteheada. Cronyn je bil v prvi generaciji šolarjev na šoli Elmwood v Ottawi, ki jo je obiskoval med 1917 in 1921. Po tem je šel na srednjo šolo v St. Catharines in univerzo McGill v Montreal. V svoji mladosti je bil tudi amaterski boksar v peresni kategoriji in bil celo nominiran za kanadsko olimpijsko reprezentanco 1932.
Pravnik naj bo!
Na univerzi v Montrealu je najprej študiral pravo, a se je potem prepisal na dramo. Učenje igre je nadaljeval pod Maxom Reinhardtom, režiserjem avstrijskega rodu in enim najpomembnejših odrskih režiserjev prve polovice 20. stoletja. Za tem je odšel še v New York na Ameriško akademijo za dramske umetnosti, kjer je 1934 tudi debitiral na Broadwayu kot hišnik v Hipperjevih počitnicah. Hitro je postal znan po svoji vsestranskosti, ko je na odru lahko igral zelo različne vloge. Po desetletju nastopanja v gledališču je dobil priložnost tudi na velikem platnu. Debitiral je v Hitchcockovem filmu Senca dvoma (1943) in leto pozneje še v njegovem Rešilnem čolnu (1944), za Hitchcocka pa je dodelal tudi scenarija za Vrv (1948) in Pod kozorogom (1949). Za stransko vlogo v filmu Sedmi križ (1944) je bil nominiran za Oskarja, 1964 pa je dobil gledališko nagrado Tony za vlogo Polonija v Hamletu Richarda Burtona.
Nekaj radia, nekaj televizije
Od Norme Barzman, ki je bila kasneje skupaj z možem Benom Barzmanom na McCarthyjem črnem komunističnem seznamu Hollywooda, je odkupil scenarij Kaj je hotela Nancy, da bi produciral in režiral film s svojo ženo Jessico Tandy v glavni vlogi, vendar je potem scenarij prodal naprej RKO Radio Pictures, kjer so potem posneli film z naslovom Medaljon (1946). Cronyn je nastopil tudi v televizijski oddaji Barbara Stanwyck Show in dveh epizodah Alfred Hitchcock predstavlja. Z ženo sta skupaj nastopila v že omenjeni radijski seriji Zakon, ko pa bi se morala serija preseliti na televizijo, pa se je vse skupaj zavleklo zaradi splava njegove žene. Z zamudo je serija doživela premiero julija 1954 kot prvi sitcom v barvah. Publika je serijo dobro sprejela, posnetih je bilo osem epizod.
Zelo malo filmov
Prav tako kot Jessica je tudi Cronyn precej več igral na odru kot v filmih. V petdesetih letih je posnel le dva, Ljudje bodo govorili (1951) in Natrpani raj (1956). Tudi v šestdesetih jih je nanizal le pet, med njimi je najbolj znana Kleopatra (1964) z Liz Taylor, Hamlet z Burtonom in Aranžma (1969) s Kirkom Douglasom. Film je bil posnet po istoimenski noveli Elie Kazana, ki je izšla dve leti prej. Film je za razliko od uspešne knjige prinesel finančni polom in tudi dokončni zaton kariere slovitega režiserja.
Naslednje leto je ponovil sodelovanje z Douglasom v filmu Nekoč je bil slepar (1970), v filmu pa se jima je pridružil tudi Henry Fonda. Zaporniški vestern je bil dobro sprejet tako pri gledalcih kot pri kritikih. V sedemdesetih je potem posnel le še dva filma, Conrack (1974) in Različni pogled (1974). Slednji sodi v žanr političnih paranoj, ki pa je doživel polom na celi črti zaradi svojega temačnega tolmačenja ameriških političnih zarot.
Vitalni starčki iz vesolja
Honky Tonk Freeway (1981) je bila tipična cestna komedija osemdesetih, ki je povsem pogorela, je pa zato film Svet po Garpu (1982), kjer je z ženo Jessico igral starša Robinu Williamsu, med velike izstrelil slednjega. V naslednjih filmih je igral starejše like, vključno s shrljivko Impulz (1984), pa komedijo Brewsterjevi milijoni z Richardom Pryorjem in Johnom Candyjem, najbolj znana filma osemdesetih pa sta bila oba dela Zapredka, kjer je skupina starčkov odkrila čarobno moč zapredkov iz vesolja, ki so jih pomladili. V devetdesetih je nanizal tri filme, Pelikanovo poročilo, kjer je bil sodnik Rosenberg (1993), pa Camilla (1994) in Marvinova soba (1996). Njegov zadnji film je televizijski Off Season, kjer igra psihiatričnega bolnika, ki se izdaja za Božička. Večino televizijskih filmov je prav tako posnel s svojo ženo, med drugim Foxfire in Ples z belim psom.
Zakon pred zakoncema
Hume Cronyn je bi prvič poročen s filantropistko Emily Woodroof, zakon je nekje leta 1935 trajal manj kot eno leto, poročena pa sta bila samo zato, da je Woodroofova lahko zanikala trditve (in dejstva), da je bila lezbijka. Brez pompa sta se ločila 1936.
Jessica Tandy je bila poročena že v času, ko je še živela v Angliji. 1932 se je poročila z igralcem Jackom Hawkinsom in skupaj sta imela hčer, Susan Hawkins, ki je tudi sama postala igralka in nastopila v nekaj manj vidnih filmskih vlogah. Tandyjeva in Hawkins sta se ločila 1940, igralka pa se je potem preselila v ZDA, kjer se je 1942 poročila s Cronynom. Preden sta se preselila v Connecticut, sta vrsto let živela v Pound Ridgeu v New Yorku. Dobila sta dva otroka, hčerko Tandy Cronyn, tudi igralko in sina Christopherja Cronyna. Jessica Tandy je 1952 tudi dobila ameriško državljanstvo.
Več kot pol stoletja skupaj
Leta 1990 so ji odkrili raka na jajčnikih, imela je tudi težave z očmi. Kljub tegobam in visoki starosti je še naprej delala. Umrla je 11. septembra 1994 doma v Connecticutu, stara 85 let. Po njeni smrti se je Hume Cronyn julija 1996 znova poročil s pisateljico Susan Cooper, s katero sta skupaj napisala Foxfire. Hume Cronyn je umrl 15. junija 2003 zaradi raka na prostati, star je bil 91 let.
