Metka Majer je prepoznaven in kredibilen obraz 24UR. Notranjepolitična novinarka je hkrati tudi ena od urednikov dnevnoinformativne oddaje, in kot pravi sama, je novinarstvo način življenja. Podajati novice, ki so na strani dejstev in ne lažnih novic, je vrlina najboljših. »Ljudje po mojem hlepijo po pravi, preverjeni in verodostojni informaciji,« razlaga.
Kako bi opisali proces ustvarjanja zgodb za oddajo 24UR?
Kot zelo dinamičen! »Newsovci« smo vedno odvisni od zunanjih okoliščin, od zunanjega dogajanja. Del našega dela je pripravljenost na to, da se lahko zjutraj ali prejšnji dan zastavljeni načrt dela ob štirih popoldne ali še kasneje povsem spremeni. V grobem pa gre tako: na jutranjem sestanku se pogovorimo o temah za oddajo, nato novinarji iščemo oziroma iščejo dodatne informacije in sogovornike, sledi »teren«, torej snemanje izjav in video materiala za prispevke, nato sestavljanje prispevkov, montaža in kot naš vsakodnevni finale seveda oddaja v živo, ki poleg tematskih prispevkov in poročil o dogajanju čez dan z javljanji v živo predstavlja tudi zbir zadnjih, najbolj svežih informacij.
Kdaj se torej začne uredniški dan?
Uredniški dan se začne zgodaj zjutraj ali pa bolje morda že prejšnji dan, da o stalnem spremljanju informativnih oddaj oziroma vsebin, naših in konkurenčnih, ne govorim. Urednik torej pred skupnim jutranjim redakcijskim sestankom okvirno zastavi teme dneva in avtorje, torej novinarje, ki jih bodo obdelali. Skupaj pa se nato pogovorimo najprej o vsebini posamičnih prispevkov ali javljanj, najprej o poudarkih, nato o sogovornikih. Je pa seveda velik del prispevka avtorski pristop novinarja, pri tem pa je za urednika največja umetnost tudi izbezati najboljše iz posamičnega novinarja, tako v vsebinskem kot oblikovnem smislu. Velikokrat seveda tudi novinarji, ki spremljajo posamična področja, uredniku podajo svoje predloge za teme ali prispevke.
Kateri dejavniki vplivajo na izbiro tem, ki jih obravnavate v oddaji? Ali sledite določenim smernicam ali je odločitev tudi kdaj spontana?
O smernicah za medijsko objavo razprava poteka že zelo dolgo, to tisti, ki smo novinarji po izobrazbi, poznamo že s fakultete. Gre za novičarske vrednote, ki jih različni avtorji definirajo različno, v grobem so med njimi pomembnost, dokazljivost, tudi ekskluzivnost, pa bližina, žal tudi negativnost, personificirane zgodbe in tako naprej. Ne gre za fiksen, enoten ali splošno sprejet sistem, gre za neke okvire, znotraj katerih novinarji in uredniki razmišljamo, tudi od posamičnega medija je odvisno, kakšno občinstvo nagovarja. Pri televizijskem poročanju je denimo pomemben element zgodbe tudi slika, torej slikovni, video material. Včasih je lahko zgodba tudi zgodba samo zaradi zanimivih, dinamičnih ali osupljivih posnetkov.
Kako pa se odločate, katerim temam posvetiti več pozornosti?
Čim večji krog ljudi zadeva, tem večja mora biti pozornost. Najpomembnejše teme so torej pravzaprav teme javnega: denimo zdravstvo, šolstvo, davki in tako naprej. To so teme, ki določajo, v kakšni družbi želimo živeti, smernice naših življenj v prihodnosti ali pa prihodnosti naših otrok.
V digitalni dobi se soočamo s poplavo različnih informacij, tudi lažnih. Kako ločiti resnico od laži in biti pri tem verodostojen?
To je umetnost in vedno bolj bo umetnost. Včasih so bili konkurenca resnemu poročanju rumeni mediji, potem so prišla družbena omrežja, zdaj vstopa ali pa je že zelo vstopila v ta prostor še umetna inteligenca. In s tem pride vedno težje ločevanje med resničnim in lažnim, med pravim in umetnim. Zato menim, da je temelj novinarskega dela še vedno stalno ustvarjanje baze zanesljivih virov, s poudarkom na ljudeh, ki jim lahko zaupaš. Hkrati pa prav zato tudi menim, da mediji ne bodo izumrli. Ljudje po mojem hlepijo po pravi, preverjeni in verodostojni informaciji.
Menite, da so družbena omrežja pri zbiranju informacij in komunikaciji z občinstvom pomembna? Saj veste, ljudje včasih verjamejo skoraj vsakemu zapisu ...
Družbena omrežja so postala vir informacij, vsekakor, prav tako so postala komunikacijsko orodje. Veliko ljudi jih uporablja kot orodje sporočanja ali kot antipod tradicionalnim medijem. V svetu politike, ki ga sama največ pokrivam, jih imajo radi predvsem zaradi možnosti enosmerne komunikacije, morebitna podvprašanja lahko tam ignorirajo. Prav tako družbena omrežja, podobno kot denimo komentarji na spletu, prenesejo več: pogosto rečem, da bi kdaj morali uporabnike omrežij dati v eno sobo in jim reči, naj govorijo to, kar pogosto tako lahkotno zapišejo. In mislim, da ne bi bilo več tako preprosto. Zdaj so novi trend postali »drzni« kratki videi s takimi in drugačnimi sporočili. Ki pa so večplastni, sporočajo na več nivojih in mislim, da morajo biti res dobro narejeni in domišljeni, da dosežejo neki osnovni namen, če niso, so lahko recept za prave male sporočanjske katastrofe. Razen seveda v primeru, ko je namen zgolj in samo klik. Ampak to pa lahko vodi tudi v banalizacijo včasih izjemno pomembnih vsebin. Prav tako, seveda, so tu vsa mnenja enakovredna, ne glede na ozadje, strokovno podlago, vzgib objave. Tako da je zato treba tudi to novinarsko cediti z vso skrbnostjo.
Kako pa se prilagajate spreminjajočim se medijskim trendom in navadam občinstva?
Sproti. Tudi to ni nov pojav, mediji, kot marsikatere druge dejavnosti, morajo to početi od nekdaj. Časopisi so se morali prilagoditi na radio, radio na televizijo, televizija na splet, splet se je razširil z družbenimi omrežji, zdaj v ta prostor vstopa umetna inteligenca. A če pogledamo na začetek te verige, časopis še ni izumrl, kot tudi radio ali televizija ne in po mojem se to ne bo zgodilo kar tako. Se pa mora prilagajati oblika, najti način nagovarjanja različnih publik, generacij. Verjamem, da je najboljši način nagovarjanja kakovosten izdelek. Verodostojna, dobro obrtniško obdelana novinarska zgodba.
Kakšen je vaš odnos do objektivnosti v novinarstvu? Kako se zagotavlja, da poročate pošteno in nepristransko?
Tudi to imamo novinarji po izobrazbi že s fakultete: objektivnosti v dobesednem pomenu besede verjetno ni. Je pa poštenost, poštenost do vseh vpletenih strani, vključno z občinstvom.
Na katero novinarsko zgodbo ste doslej najbolj ponosni?
Bom odgovorila takole: smisel novinarstva vidim v izpostavljanju tem, ki so za dobrobit družbe pomembne, v nadzoru institucij, ki so v službi ljudi. Kadarkoli sem ali smo pripomogli k temu, da se je komu popravila kakšna krivica, ko je sistem na človeka pozabil ali ga poteptal, pa se je zaradi medijskega poročanja kaj spremenilo, potem je bil naš cilj dosežen. Ni pa vedno tako in to zna biti frustrirajoče.
Koliko pa je senzacionalizma in kontroverznih tem?
Senzacionalizma je gotovo v slovenskem medijskem prostoru tudi nekaj, a mislim, da to občinstvo vendarle hitro prepozna in potem si kot medij lahko hitro na tankem ledu, da ti ne zaupajo več. Kontroverzne teme? Menim, da je praktično vsako temo mogoče verodostojno in resno obdelati.
Kaj pa grožnje in pritiski? Verjetno novinarji doživljajo pri svojem delu tudi to?!
Ja, tudi. Pritiski so sicer do določene mere del našega dela in naše delo tudi je, da jih prepoznamo in se jim upremo. Z leti in izkušnjami je to vedno lažje. Je pa seveda problem, ko grožnje in pritiski presežejo neko mejo poskusa vplivanja, takrat pa seveda upam na zdravo kondicijo državnih institucij, da jim uspe neodvisnost novinarstva zaščititi.
Ali pride kdaj do kakšnih napak pri poročanju? Kako se odzovete v tem primeru?
Seveda, sploh v dnevnoinformativnih oddajah ali vsebinah, kjer moramo delati hitro. Če do napake pride, je seveda na nas, da se zanjo opravičimo in jo poskušamo popraviti, kolikor se da.
Kako pa ocenjujete vpliv oddaje 24UR na javno mnenje in družbeno dogajanje?
Glede na odzive, ki jih dnevno dobivam, bi rekla, da precejšen.
Če bi imeli idealne možnosti, kakšno informativno oddajo bi si želeli?
S samimi dobrimi novicami!
