Četrtega aprila bosta na odru SiTi Teatra v ciklu SiTi za dobro musko nastopila vsestranska in večkrat nagrajena ustvarjalca, neustavljiva brata Krajnčan. Kristijan in Žigan, DrummingCellist & SingingDancer, ki z vokalom, violončelom, tolkali in plesom širita, na novo rišeta ali celo podirata običajne meje glasbenih stilov in ustvarjalnih izrazov. Z obiskom boste podprli tudi njun nastajajoči prvi skupni album.
Kaj si lahko obetajo obiskovalci koncerta?
Žigan: Gledalci si lahko obetajo bratsko vez, izraženo kot glasbo in ples. Kristijan, ki naenkrat koordinira violončelo in bobne, ter jaz, ki kombiniram vokal, beatbox, žvižganje in ples. Lahko bi rekli, da za ceno dveh nastopajočih dobite štiri. (smeh)
Kristijan: Slišali in videli boste nekaj novega, drugačnega, a še zmeraj močno usidranega v popularni glasbi. Če vas glasba na komercialnih radiih večkrat spravlja ob živce, je morda čas, da pridete na kakšen koncert. To je dobra priložnost. (smeh)
Kako potekajo priprave na koncert?
Žigan: Sproščeno. Obožujem najin način dela. Intenzivno, a sproščeno, brez panike in nepotrebne nervoze. Delujeva izkustveno in intuitivno. Preigravava skladbe in preko delovanja iščeva vsebine in melodije, ki se čutijo ob pravem času na pravem mestu. Celoten projekt se razvija zelo organsko. Delujeva iz notranje nuje po ustvarjanju in slediva smernicam, ki jih ta občutek začrta.
Kristijan: Igrava, diskutirava, pijeva kavo, se pogovarjava o filmih in »anime« serijah, o pomenu besedil, jeva mamičino govejo juhico, snemava beatbox in pojoče bobne, obračava gumbe na kitarskih pedalih, ki jih uporabljam za violončelo ...
V nastajanju pa je tudi vajin prvi skupni album. Lahko povesta kaj več o njem?
Žigan: Prav zaradi tega imava ta koncert! Celoten finančni znesek, zbran na koncertu 4. aprila v SiTi Teatru, bo namenjen glasbenemu albumu. Z obiskom koncerta naju podprete v ustvarjanju le-tega. Skladbe na albumu bodo v slovenskem, angleškem in izmišljenem jeziku, v različnih žanrih od etno/folk/trubadurskega stila pa vse do jazza, klasike, filmske/moderne glasbe in popa. Finančna sredstva bodo porabljena predvsem za vrhunsko produkcijo in miks skladb.
Kristijan: Ideje za album so se razvile iz najinega nastopanja v živo, v studiu pa jih nadgradiva, razširiva in poskusiva priti skladbam do dna.
Na kakšen način ga ustvarjata (ali vi, Žigan, napišete besedilo, vi, Kristijan, pa glasbo, počneta to vzporedno skupaj, vsak prinese svojo stvaritev pa jo potem dodelujeta …)?
Žigan: Zelo različno. Besedila smo do zdaj napisali jaz, Milan Dekleva, Feri Lainšček, Ksenja Šoster Olmer in tudi Kristijanova žena, Tsarina Marinkova Krajnčan. Večino glasbe je napisal Kristijan, nekaj skladb tudi jaz. Uživava tudi ob pripravljanju priredb različnih skladb, ki so nama všeč in sva jih oba poslušala v najstniških, otroških letih (Take 5, Bach ...). Tudi to boste lahko slišali na koncertu.
Kristijan: Večkrat se zgodi, da mi Žigan reče: »Kaj pa tisti komad, ki si ga napisal za solo klavir/jazz sekstet/zbor ... Mogoče bi dodala besedilo, mu popolnoma spremenila ritem in zvok, pa bi nastalo nekaj novega?« Zelo so mi všeč take ideje. Zdaj je v pripravi moja skladba Hrošč, ki sem jo napisal pred dvajsetimi leti in že skoraj pozabil nanjo – mislim, da bo super delovala za najin duo!
Sta se ob tem še bolj povezala ali spoznala kaj novega drug o drugem?
Žigan: S Kristijanom sva že veliko sodelovala, ampak prvič kot bratski duo. Ni je ljubezni, kot je ljubezen za brata. Ni je ljubezni, kot je ljubezen od brata.
Kristijan: Zdi se mi, da sva z Žiganom že od nekdaj v konstantni vezi in navezi, preko umetnosti pa še v globlji zvezi in krvni zavezi!
Slednje sicer ni tako samoumevno, sploh glede na to, da je med vama kar nekaj let razlike. Se zavedata, kako dragocen je tak odnos?
Žigan: Med nama je devet let razlike. Seveda se zavedam, kako dragocen je najin odnos, je pa res, da bi se lahko še bolj zavedal vseh dragocenih stvari, ki mi jih ponuja življenje, pa skušam sam sebe vsakič na novo opomniti, sploh takrat, ko tempo življenja postane prehiter ...
Kristijan: Lepo je, če se človek zaveda stvari. Ne uspeva vsak dan, ampak poskus je tisto, kar šteje.
Kaj najbolj občudujeta drug pri drugem?
Žigan: Pri bratu občudujem, kako odprt kanal ima za prejemanje idej. Spoštujem njegovo bogato znanje in občutek za trezno presojanje v težkih situacijah. Občudujem njegovo disciplino (na primer, en filmski scenarij piše že dve leti) in potrpežljivost. Vedno spoštujem virtuoze in improvizatorje, ki jim tehnično znanje oziroma veščina ne predstavljata nobenega problema pri ustvarjanju.
Kristijan: Občudujem Žiganovo lahkotnost, univerzalen in multidisciplinaren talent, odprtost in komunikacijo.
Žigan, v kolikšni meri pa vas je (morda tudi podzavestno) Kristijan okužil z glasbo? Ste tudi vi kaj njega s plesom?
Žigan: Vedno sem rad poslušal glasbo, ki mi jo je predlagal Kristijan. Tudi veliko izjemnih filmov mi je pokazal. Gotovo je veliko vplivalo name, saj je moj starejši brat, po katerem sem se v otroških letih zgledoval. Ko sem bil star devet let, pa je Kristijan odšel študirat na Nizozemsko. Lahko bi rekel, da sva se ponovno zares srečala v mojem poznem najstniškem obdobju in se začela pogovarjati kot dva odrasla človeka. Kar je bilo super, brata sem spoznal v popolnoma novi luči in tudi najin odnos se je takrat zares začel razvijati, tako umetniško kot osebno. Glede na to, da zdaj Kristijan skoraj v vsak svoj projekt vključi plesalce, se mi zdi, da sem ga okužil s plesom. (smeh)
Kristijan: Tega pa ne priznam. (smeh)
Koliko plesa in glasbe pa je prisotno na vaših družinskih srečanjih?
Žigan: Vsak božič imamo tradicionalni družinski koncert. Vsi nastopamo (za Božička, ki na skrivaj opazuje, saj obožuje kulturo) v različnih kombinacijah. Vsi uživamo, otroci pa najbolj. Pri drugih družinskih srečanjih pa se bolj posvetimo drug drugemu, se pogovarjamo, kaj dobrega skuhamo. Pomembno je, da si kdaj tudi spočijemo od umetnosti in se posvetimo poglabljanju osebnih odnosov.
Kristijan: Mislim, da je pri družinskih srečanjih skoraj vedno kulinarika na prvem mestu, šele na daljnem drugem pa glasba.
Kaj pa najbolj veseli vajini hčerki?
Žigan: To, da sta lahko druga z drugo. (smeh) Postali sta zelo dobri prijateljici in se zelo radi igrata skupaj. Že smo priča nastopom, kjer Elora igra klavir, Rosa pa pleše. Res sta neverjetni in inspiracije polni.
Kristijan: Zelo sta veseli po naravi, brez česarkoli drugega, brez dodatnih stimulantov; samo da sta. In to je nekaj, kar mene najbolj radosti.
Si lahko v prihodnosti obetamo zasedbo Krajnčan brothers and daughters ali pa Krajnčan cousins?
Žigan: Ko bo čas pravi, zagotovo. (smeh) Tej družinski zgodbi je temelje postavil projekt »Družina Krajnčan«, ki smo ga z mladinskim simfoničnim orkestrom izvedli v Križankah. Zdaj nadaljujeva s projektom »Krajnčan Brothers«. Rad bi se pustil presenetiti, me pa zanima, kam bo zgodba zavila.
Kristijan: Bomo videli, kam bodo mladi naš svet odpeljali, vsekakor zanimiva ideja in priložnost za še več ustvarjanja!
