Oddaja bo tudi v tej sezoni ostala zvesta preizkušeni formuli z izkušenima voditeljema – Aljošo Ternovškom in Anžetom Zevnikom, ki sta posebej za bralce revije Stop spregovorila o zakulisju dogajanja.
Konec januarja 2025 bo minilo natanko deset let, odkar se je na TV SLO začel kviz Vem! Kako vaju je zanesla pot v ta odmeven Kviz?
Anže: Istega leta sem dobil viktorja za obetavno medijsko osebnost, kar je bilo v bistvu dovolj, da so me povabili k sodelovanju.
Aljoša: Poklicali so me na avdicijo, in kot kaže, so bili z mano zadovoljni.
Je bila morda to takrat vajina prva izkušnja s televizijskim vodenjem?
Anže: V bistvu ja, s televizijskim vodenjem je bila to moja prva izkušnja. Prej smo na akademiji sicer že delali pred kamero, ampak vodil nisem še nobene oddaje.
Aljoša: Zame ne. Pred tem sem vodil kviz na komercialni televiziji. Verjetno so me tam opazili in me poklicali.
Oba sta igralca, vama je morda igralski poklic pomagal pri tem ali je TV-vodenje vendarle nekaj povsem drugega v primerjavi z igro na odrskih deskah?
Anže: Da, zagotovo ti ta poklic pomaga, da lažje prebrodiš smešne trenutke, žalost ali nepričakovane trenutke, ki se zgodijo v studiu. Na odru je seveda čisto drugače. Lahko se hitro obrneš stran, nihče ne ve, če je kaj narobe, ali pa če se zasmejiš, ko se ne bi smel ... Na televiziji to ne gre, saj te ves čas spremljajo kamere.
Aljoša: Vodenje je nekaj drugega. Že medij je drugi. Ni publike med snemanjem. Če se zmotiš, lahko ponoviš, v gledališču pa predstava teče naprej. V kvizu sem voditelj Aljoša, v predstavah pa nekdo, ki ga je »napisal« nekdo drug. V kvizu se ustvarjam sam.
Televizija s seboj prinese tudi razpoznavnost v javnosti. Kako sta se navadila na to?
Aljoša: Razpoznavnost je zame prišla že z Duletom v oddaji Tistega lepega popoldneva. Nisem se prvič soočil z njo. Moraš pač sprejeti, da te ljudje na ulici prepoznajo in kažejo s prstom nate. Ni tako hudo, razen če stvari ne prestopijo meje dobrega okusa. Takrat pač moraš odreagirati in se komu tudi zameriti.
Anže: Osebno nekih problemov nisem imel. Lepo je, ko te ljudje pozdravijo, ti pomahajo ali ko se želijo s tabo fotografirati. Neprijetno je včasih na kakšnem javnem dogodku, kjer se prodaja tudi alkohol … Tam pride drugi, tretji, četrti, peti kozarček, ki koga opogumi, da pove kakšno besedo preveč, in ob tem utegne biti zelo neprijetno.
Se morda ob skorajšnjem jubileju spomnita prvih oddaj?
Anže: V bistvu se spomnim vsega. Imel sem hudo tremo, priznam, da je bilo kar uf, tako da sem tudi dobro »zašvical«. Ampak je bilo okej. Že takoj sem dobil klic iz režije, da je vse okej in da le tako naprej.
Aljoša: Slabo, moram priznati. Deset let je kar lepa doba. Postaral sem se pred kamero. Spomnim se, da smo dobili slabe kritike v medijih in da sem mislil, da bo po letu dni vsega konec. Glej si ga, zlomka, ravno obratno. Kar ne moremo nehati in po desetletju nas gledalke in gledalci še vedno radi gledajo. Seveda je za to zaslužnih več ljudi, Dajana, Aleksandra, celotna ekipa studia 1 in seveda urednika, ki sta bdela nad oddajo, Mario in Vanja.
Vem! je kviz za vse generacije. Vama je v teh letih kateri tekmovalec še posebej ostal v spominu?
Anže: Seveda jih je bilo nekaj. Petra Remca se spomnim, ker je zadnja leta neporažen. Tadej Ojstršek me je pa vedno nasmejal.
Aljoša: V desetih letih se je tega nabralo toliko, da bi težko koga ali kaj izpostavil. Superfinalistov (tekmovalcev, ki zmagajo petkrat zapored, op. p.) se seveda spomnim. Pa tisoča oddaja mi je tudi ostala v lepem spominu, saj so se pomerili naši najboljši tekmovalci.
Čeprav je kviz resne narave, zagotovo ni manjkalo smešnih prigod, kajne?
Aljoša: Smešnih prigod ni prav dosti, ker naši tekmovalci jemljejo kviz zelo resno.
Anže: No, pri meni je bilo nekaj smešnih prigod … Enkrat je neki gospod razlagal, kako se pripravijo bikova jajca. Oglasila se je sotekmovalka, da bi nekaj rada povedala, in sem jo vprašal, ali bi kaj dodala receptu, ona pa je odgovorila, da ne, ampak da bi šla rada na stranišče. Ustavili smo snemanje, se malo nasmejali in kmalu nadaljevali.
Je bilo pa v tem času tudi precej dobrodelnih kvizov ...
Anže: Da, dobrodelnih kvizov je bilo kar nekaj. Tudi midva z Aljošo sva nastopila vsak posebej v enem. Vedno je lepo pomagati. Ob tej priložnosti naj omenim, da Zveza prijateljev mladine Slovenije vsako leto poskrbi, da imamo najmanj dva takšna kviza in da zbrana sredstva dobijo pomoči potrebne družine, otroci pa gredo lahko smučat ali na morje.
Aljoša: Res je. Zbrali smo precej denarja. Dajana bo vedela, koliko, ali pa tudi ona ne, ker je bilo tega veliko. Več sto tisoč evrov smo zbrali v vseh teh letih, točnega zneska pa ne vemo, ker vedno sodelujemo tudi v dobrodelnih vikendih in dobrodelnih tednih Televizije Slovenija. Če lahko zastaviš svoj obraz, dušo in telo za pomoč ljudem, ki živijo pod pragom revščine, se preprosto odzoveš. Žalostno pa je, da moramo to početi. To so stvari, ki jih mora urejati država.
Kaj ponavadi tekmovalce najbolj preseneti, ko pridejo v TV-studio?
Anže: Ko pridejo v studio, se mi zdi, da so navdušeni in da radi opazujejo, kaj se dogaja. Preseneti pa jih začetek: tri, dva, ena, gremo ... Mislim, da kar polovica tekmovalcev zmrzne in že pri predstavitvi težko kaj povedo. Tako pač je, tudi jaz sem bil prvič bolj trd, kot sem zdaj, ko imava z Aljošo za seboj kup oddaj.
Aljoša: Gumbi na pultu oziroma reakcije, ki jih moraš imeti, da se prvi prijaviš. Doma tega ni.
Sta se pa gotovo v desetih letih skozi vprašanja nekaj naučila ... Bi lahko kaj še posebej izpostavila?
Anže: Seveda se naučiš marsikaj. Lahko bi se tudi več, ampak včasih preprosto pač ne gre, ker se snema več oddaj na dan. Še tekmovalcev včasih na ulici ne prepoznaš. Veliko jih je že sodelovalo v oddajah. Sem se pa zagotovo naučil veliko o televizijskem vodenju.
Aljoša: Da ti vse znanje tega sveta ne pomaga, če nisi sočuten, ljubeč in razumevajoč.
Katere kvize oziroma uganke imata najraje?
Anže: Včasih gledam Potjero, kdaj pa kdaj moram tudi malo sebe pogledati, da vidim, kaj še lahko izboljšam. Redko rešim kakšno križanko, sta pa oče in mama oboževalca križank, tako da je včasih mama huda, če oče reši štiri, ona pa nobene.
Aljoša: Jaz redno spremljam Potjero na HTV.
Omenil sem, da sta igralca. Vaju to jesen čakajo kakšne posebne predstave?
Aljoša: Če bo kakšna posebna, ne vem. Vsaka je na začetku posebna, nato pa se izkaže, da nekatere niso tako posebne. Trenutno pripravljamo Vojčka Georga Büchnerja v režiji Igorja Pizona, v sodelovanju s SSG Trst, potem pa me čaka Razsvetljenje v režiji Ivice Buljana.
Anže: Jaz ponavljam Trojo, ki sem jo naredil v Celju. Poleg tega bom igral v še eni otroški predstavi o kravi, ki je lajala v luno. To bo oktobra prišlo na spored. Seveda so tu še stare predstave v Mariboru in Ljubljani, ki so še vedno žive. Upam, da bo ostalo tako. Lepo je biti na svobodi.
