Kustosinja Tehniškega muzeja Slovenije Ajda Kozjek ima na svojega, kljub temu da se mu je sprva na vse kriplje upirala, zelo lepe spomine in ga prav zato še vedno hrani kot dragocen spomin. Svoj prvi mobi ACER G70 in predplačninški paket z imenom Mobi kosec je dobila leta 2000, ko je bila še študentka. »Še danes imam isto telefonsko številko,« se nasmehne in doda, da se še vedno zelo jasno spomni prvih SMS sporočil, ki so zasijala na majhnem živo modrem zaslonu.
Ker je Tehniški muzej Slovenije v sodelovanju s frankfurtskim Muzejem komunikacij (Museum für Kommunikation Frankfurt) pred kratkim otvoril razstavo Hallo! Wer da? (v slovenskem prevodu: Halo! Kje si?), ki je spremljevalna razstava v času, ko Slovenija gostuje kot častna gostja na tamkajšnjem knjižnem sejmu, smo se z Ajdo Kozjek pogovarjali o razvoju mobilne tehnologije v Sloveniji in Nemčiji.
Pri nas prenosni telefon ljubkovalno poimenujemo mobi, kako pa je v Nemčiji? Ali imajo tudi Nemci kakšno posebno poimenovanje zanj?
Zanimivo je, da v obeh državah uporabljamo posebno besedo za poimenovanje prenosnega telefona. V Sloveniji se je ime mobi uveljavilo zaradi popularnih predplačniških paketov s konca devetdesetih let, ki so bili cenovno dostopni širši javnosti. V Nemčiji prenosni telefon priročno imenujejo handy.
Na frankfurtski razstavi si je možno ogledati tudi zbirko mobilnih telefonov dr. Aleša Musarja, soproga slovenske predsednice.
Tako je, dr. Aleš Musar je Muzeju pošte in telekomunikacij ob posebni priložnosti podaril zbirko svojih petih pametnih telefonov znamke BlackBerry. Njegova zgodba in zbirka telefonov sta zdaj del razstave v Frankfurtu kot lep primer slovenske osebne zgodbe. Ob tej priložnosti je dr. Musar svojo zgodbo tudi posnel, videoposnetek pa si je možno ogledati na razstavi.
Kakšno zgodbo torej nosi zbirka telefonov dr. Musarja?
Prvi BlackBerry je dr. Aleš Musar od mobilnega operaterja dobil v testiranje kot član poslovnega združenja leta 2005. Storitev BlackBerry je bila po mojih podatkih prva, s katero je bilo mogoče dostopati do elektronske pošte na mobilnikih. Po obdobju testiranja se je naročil na storitev in ostal naročnik skoraj 10 let, uporabnik BlackBerryja pa še dlje. Na začetku predvsem zaradi prikladnega dostopa do elektronske pošte in fizične tipkovnice – ta mu je bila zelo všeč. Sčasoma je postal dostop do elektronske pošte mogoč tudi na drugih informacijskih sistemih, z novejšimi generacijami aparatov pa je tudi BlackBerry opustil fizično tipkovnico.
Kakšno rdečo nit imajo zgodbe, ki se skrivajo za mobilnimi telefoni?
Zgodbe za predmeti so zelo osebne in pestre. Vsak od nas ima svojo, večina se nas spomni svojega prvega mobilnega telefona in tega, kako mu je spremenil življenje. Mobilni telefoni so nekakšen sprožilec spominov. Morda je to spomin na drago telefoniranje iz tujine, spomin na izgubljen telefon, na katerem smo imeli vse fotografije, ali kaj podobnega.
Kako je prišlo do sodelovanja med Tehniškim muzejem Slovenije in frankfurtskim Muzejem komunikacij?
Slovenija je letos častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma – našemu muzeju se je ob tem ponudila priložnost za sodelovanje pri bogatem spremljevalnem programu, za kar imata največ zaslug direktorica Tehniškega muzeja Slovenije dr. Barbara Juršič in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Razstava Hallo! Wer da? temelji na razstavi, ki ste jo pred dvema letoma zasnovali v TMS pod naslovom Halo! Kje si?, pripravili pa ste jo ob 30. obletnici mobilne telefonije v Sloveniji. Toda razstava, ki je na ogled v Frankfurtu, je popolnoma nova. Kako je nastala?
Razstava Halo! Kje si? je predstavila vse pomembne mejnike v razvoju mobilne telefonije pri nas; od načrtov za vzpostavitev mobilne telefonije v Jugoslaviji leta 1986, ustanovitve družbe Mobitel leta 1991, našega prvega in edinega slovenskega mobilnega telefona, imenovanega Wanderer, do prenosnih telefonov, ki so nosili imena redkih ptic, ter pasti pametnih telefonov v današnjem času. Vse pomembne mejnike smo želeli predstaviti tudi na razstavi v Nemčiji, ob tem pa smo s soustvarjalcema razstave, kustosinjo dr. Estero Cerar in kustosom iz Muzeja komunikacij v Frankfurtu Joelom Fischerjem, hoteli poiskati novo sporočilo, ki bi zanimalo tudi nemško javnost. Po letu in pol spletnih sestankov je nastalo nekaj popolnoma novega. Nova razstava z novo podobo oblikovalke Polone Zupančič zdaj primerja razvoj mobilnih komunikacij v obeh državah, izpostavlja podobnosti in razlike, se sprašuje o prekomerni rabi pametnih telefonov in o prihodnosti mobilnih komunikacij. Vsi se soočamo s podobnimi izzivi sodobne tehnologije. Vprašanje, kako naprej, je pomembno za vse, ne glede na to, kje živimo.
Kakšen je torej nemški prispevek k razstavi?
V Muzeju komunikacij v Frankfurtu so ob 25. obletnici prvega pametnega telefona pripravili projekt Smartphone.25 – povejte nam!. Ljudi so ob tej priložnosti pozvali, da jim zaupajo svoje osebne zgodbe o uporabi mobilnih telefonov skozi čas. Odziv je bil zelo dober, prejeli so številne mobilne telefone in z njimi zgodbe. In prav zgodbe ljudi, ki se skrivajo za muzejskimi predmeti, želimo predstaviti tudi na razstavi Hallo! Wer da? Med ogledom razstave obiskovalca ob časovnem traku ter zgodovinskem in tehnološkem razvoju spremljajo tudi glasovi in dialogi, tako slovenski kot nemški. Skozi njih je možno razbrati vpliv mobilne telefonije na posameznika in družbo.
Razstava med drugim primerja razvoj slovenske in nemške mobilne tehnologije. Kakšne so razlike in podobnosti med državama?
Razlike so se pokazale predvsem v zgodnjih letih razvoja mobilne komunikacije, predvsem zaradi različnih političnih sistemov in tehničnega razvoja. Prvi sistem javne mobilne telefonije smo v Sloveniji dobili leta 1991, takoj po osamosvojitvi. Takrat so se odločili za analogni sistem NMT (Nordic Mobile Telephony), ki je deloval v frekvenčnem območju 450 MHz. Ker pa so bile te frekvence v istem času rezervirane za Jugoslovansko ljudsko armado, so izbrali sistem NMT-410, kar pa je telefonijo podražilo. Zaradi specifičnega frekvenčnega območja so bile naročene serije mobilnih telefonov majhne in za velike naročnike nezanimive. Eden redkih, ki je bil pripravljen izdelati take telefone, je bil finski Benefon.
Nemške železnice Deutsche Reichsbahn so svojim uporabnikom že leta 1926 omogočale javno telefoniranje v posebnih železniških vagonih s pomočjo radijskih zvez. Leta 1958 so se radijska omrežja združila v takrat največje javno omrežje na svetu – A-Netz, v katerem je bilo že registriranih 439 telefonov v avtomobilih.
Število mobilnih telefonov je v Nemčiji in Sloveniji začelo močno naraščati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1992 so v Nemčiji vpeljali digitalni sistem GSM (Global System for Mobile Communications), pri nas pa štiri leta pozneje. Novi sistem je omogočal uporabo mobilnih telefonov po vsej Evropi, česar analogna mobilna omrežja niso omogočala, ker niso bila združljiva.
Leta 2006 je v Nemčiji število uporabnikov mobilne telefonije prvič preseglo število prebivalcev, v Sloveniji pa se je to zgodilo leto zatem.
Kako se bo po vašem mnenju mobilna tehnologija razvijala v prihodnje?
Prihodnost že nekako živimo. Predstavljam si, da bodo današnje pametne telefone nadomestile naprave, ki jih bomo lahko upravljali glasovno ali celo z mislimi. Prihodnost je vedno zelo nehvaležno napovedovati, saj običajno ubere čisto svojo pot.
Prosim za umestitev okvirčka nekam v intervju:
okvirček:
Telefoni Janeza Bernika
Na temo mobilnih telefonov so v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu pred kratkim odprli tudi razstavo Janez Bernik in Motiv telefona. Pri snovanju razstave se je Tehniški muzej povezal s slikarjevo dedinjo Romano Bernik Gostič, ki je za to priložnost izbrala in posodila osem del, v katera je slikar vpletel podobe telefonskih aparatov. O slikarju in njegovem opusu bo spregovoril umetnostni zgodovinar prof. dr. Milček Komelj.
