Trije vrhunski glasbeniki, od katerih je živ le še eden, so 1966 sestavili skupino Cream, ki je sicer odigrala le tri kratka leta, izdala štiri albume in prodala 15 milijonov plošč, revija Rolling Stone pa jih je uvrstila na 67. mesto največjih vseh časov. Cream je igral več zvrsti glasbe, od blues rocka do psihadelije in hard rocka.
Ko gremo stran…
Vsi trije člani Cream, Eric Clapton, Jack Bruce in Ginger Baker, so za sabo že imeli uspešno delovanje pri drugih skupinah in so svojo virtuoznost in ideje nadgradili z novim projektom. Julija 1966 je Eric Clapton kot član skupin Yardbirds in John Mayall & the Bluesbrakers slovel kot najboljši britanski blues kitarist. Njegova aktualna zasedba Bluesbrakers je kitarskega genija utesnjevala, zato se je poigraval z idejo, da bi naredil nekaj novega. Kmalu je srečal Gingerja Bakerja, ki je bil bobnar skupine Graham Bond Organisation, kjer je bas igral tudi Jack Bruce. Baker je bil prav tako naveličan dela v svoji skupini, sploh pa od drog odvisnega Grahama Bonda in njegovih mentalnih eskapad.
»Ginger mi je bil vedno blizu,« je povedal Clapton. »Enkrat me je prišel poslušat na koncert Bluesbreakersov in me potem s svojim Roverjem peljal nazaj v London. Bil sem navdušen nad njegovim avtom in vožnjo, še bolj pa nad idejo, da si želi narediti svoj projekt in tako sva začela debatirati.« Bilo je to novembra 1965.
…pridemo drugam…
In tako sta se možakarja, takrat v dvajsetih letih svojega življenja, praktično dogovorila, Clapton pa je dal še en pogoj – da Baker s sabo pripelje še Brucea, ki je po razpadu Grahama Bonda medtem postal basist skupine Mandred Mann. Tako Baker kot Clapton sta pred tem že sodelovala pri snemanju ad hoc skupine Powerhouse (skupaj s Stevom Winwoodom in Paulom Jonesom) in Clapton je bil navdušen Bruceovo tehniko in vokalom, zato ga je na vsak način hotel imeti ob sebi.
Vendar je bila tu slika drugačna. Ko sta Baker in Bruce in igrala v isti skupini, sta bila razvpita zaradi svojih prepirov. Celo stepla sta se na odru in si nagajala pri nastavitvah inštrumentov. Ko je Baker končno nagnal Brucea iz Organisation, je ta še vedno hodil na njihove koncerte, dokler mu Baker ni zagrozil celo z nožem.
…in se celo razumemo…
Baker in Bruce stauspela nekako zgladiti alergičnost drug na drugega v korist novega tria, ki je bil zastavljen kot sodelovanje treh enakovrednih članov, ki vsak prispeva glasbo in besedilo. Nova skupina je dobila ime Cream, saj so vsi trije tako ali tako veljali za smetano med blues in jazz glasbeniki na hitro rastoči britanski glasbeni sceni. Sprva so imeli pred imenom še določnik »the«, ki pa je izginil na prvem izdanem albumu. Na domačem otočju je imel največji renome Clapton, ki pa je bil v ZDA praktično neznan, saj je Yarbirds zapustil pred njihovim velikim hitom For Your Love.
…in celo igramo…
Prvi neuradni koncert so fantje odigrali v klubu Twisted Wheel v Manchestru 29. julija 1966 kot »živo vajo« za uradni nastop dva dni pozneje v okviru Šestega festivala jazza in bluesa v Windworju. Ker so bili zelo sveži in praktično brez lastnega repertoarja, so večinoma preigravali znane blusovske pesmi in takoj dobili veliko oboževalsko bazo. Oktobra 1966 so celo preigravali z Jimijem Hendrixom, ki je v tem času prišel v London. Hendrix je bil velik oboževalec Clpatona in je vedno hotel igrati z njim. Že v začetku so se tudi odločili, da bo Bruce glavni vokalist, saj je bil Clapton precej sramežljiv za petje, čeprav je včasih potegnil drugi glas z njim, sčasoma pa je odpel glavne vokale številnih njihovih pesmi.
…in izdamo prvi album…
Stvari so tekle hitro in 6. decembra 1966 je skupina izdala prvi album, Fresch Cream. Album je prišel na 6. mesto angleških lestvic in na 39. v ZDA. Na njem se izmenjujejo avtorski originali in priredbe kot so Four Until Late, Rollin' and Tumblin, Spoonful, I'm So Glad in Cat's Squirell. Ostali material sta napisala ali Bruce ali Baker (I Feel Free, angleški singl, je bil dodan le ameriški izdaji albuma), pesem Toad je imela enega prvih bobnarskih solov v zgodovini rock glasbe. V ZDA so se prvič podali marca 1967 in odigrali devet koncertov v New Yorku. Velikega vtisa niso naredili, ker jih je organizator uvrstil na zadnje mesto koncerta šestih izvajalcev in na zadnjih koncertih so odigrali le še eno pesem. V New York so se vrnili maja in v štirih dneh posneli novi album Disraeli Gerars, ki je bil izdan novembra 1967 in je prišel med prvih pet na obeh straneh Atlantika. Album velja za njihov najbolj tipičen izdelek in povezavo psihadeličnega angleškega rocka z ameriškim bluesom.
… in potem še drugega…
Na albumu je tudi Sunshine of Your Love, ki je z zelo znanim uvodnim kitarskim rifom tudi najbolj znana pesem skupine. Pesem sta v urah treznjenja po odbiti noči iskanja navdiha napisala Bruce in tekstopisec in glasbenik Pete Brown. Bruce je s steklenimi očmi našel značilni rif na basu, Brown pa je pogledal skozi okno in dejal »skoraj bo zora« in to napisal na papir in dodal »ko luči zaprejo svoje utrujene oči«. Clapton je potem naredil še refren in tako je nastal hit.
Album bi sicer moral iziti že poleti 1967, a je založba zavrgla narejeno naslovnico in jo zamenjala s psihadelično sliko, ki jo je narisal Martin Sharp, spremembe pa so izid zamaknile za nekaj mesecev. Tudi naslovnica albuma je danes ena najbolj kultnih izdelkov tistega časa.
… ki pa ga ne igramo …
Čeprav je Disraeli Gears njihovo najboljše delo, ga niso veliko izvajali na koncertih. Ob Sunshine of Your Love so igrali še Tales of Brave Ulysses, ostale pa so po nekaj koncertih zavrgli na račun daljših improvizacij. Tudi na reunionu 2005 v Londonu so Cream igrali le tri pesmi z albuma, ob Sunshine še We're Going Wrong in Outside Woman Blues, za tri koncerte v New Yorku oktobra tega leta pa so pritaknili še Odiseja (Ulysses). No, avgusta 1967 je Cream imel prve samostojne koncerte v ZDA, prvega v Fillmoreu v San Franciscu in zatem v Pinneaclu v Los Angelesu. Koncerti so bili izredno uspešni in so naredili velik vtis na cvetočo hipijevsko sceno v tistem času. Bolj ko je bila publika navdušena, bolj so podaljševali koncertni čas, nekatere pesmi so z improvizacijskimi vložki podaljšali tudi na 20 minut, med njimi N.S.U., Spoonful in Sweet Wine.
… potem pa naredimo kar dvojno…
Tretji album je bil na vrsti naslednje leto, 1968 in je z imenom Wheels of Fire prišel na vrh ameriških lestvic. Posnet je bil na kratkih studijskih seansah med junijem 1967 in julijem 1968. Kot dvoji album z dvema ploščama je bil tudi tehnično precej sveža ideja in več kot nalašč za dolge solo izlete. Na njem se je Cream odmaknil od bluesa proti progresivnemu rocku z neklasičnimi ritmi in dodatkom različnih orkestrskih inštrumentov. Na albumu je priredba Alberta Kinga Born Under a Bad Sign, za katero je zaprosila kar njihova snemalna družba Atco Records, ki je pokrivala tudi Kinga. Prva pesem na albumu je tudi največja uspešnica z albuma, White Room, medtem ko so pesem Politician člani napisali kar med čakanjem v garderobi za nastop na BBC-ju. Na drugi plošči so trije posnetki v živo iz Winterland Ballrooma in eden iz Fillmorea. Claptonov drugi solo v pesmi Crossroads (ki jo je tudi odpel) je danes del večine lestvic največjih kitarskih solov vseh časov.
… in gremo narazen…
Po končanju Wheels of Fire sredi 1968 so člani, naveličani napornih turnej in glasnih jamov, želeli vse skupaj zaključiti. Baker je v intervjuju 2006 povedal, da mu je Clapton rekel, da »ima vsega dovolj« in da je on menil enako. »Nisem več zmogel, naveličan sem bil. Zadnje leto s Cream je bila ena sama agonija, trajno sem si poškodoval sluh in še danes imam težave zaradi glasnosti v zadnjem letu delovanja skupine. A vse skupaj se ni začelo tako. 1966 je bilo lepo leto, glasbeno čudovoto, potem pa je šlo v kraljestvo neumnosti.« Na drugi strani sta bila Bruce in Baker spet kot pes in mačka, Clapton pa je večino časa moral igrati mirovnega posrednika. V tem času je Claptona začela zanimati tudi bivša spremljevalna skupina Boba Dylana, The Band in njihov debitantski album Music from Big Pink, ki je prinesel svežino v rock in odmik od tega, kar je Clapton počel s Cream. Clapton je prebral tudi negativni opis skupine v reviji, ki jo je zelo cenil. V Rolling Stone je Jon Landau Claptona označil za »gospodarja bluesovske dolgočasnosti«. To je bil tudi jeziček na tehtnici, da se je Clapton odločil za nove glasbene smernice. 4. oktobra 1968 se je v Oaklandu v Kaliforniji začela poslovilna turneja, večino pesmi pa je sestavljal zadnji album.
…pa vsak svojo pot…
Že od ustanovitve se je Cream utapljal v nekaterih težavah, ki so tudi privedle do razhoda novembra 1968. Trenja med Bruceom in Bakerjem so bila eno, Clapton je menil, da se člani skupine ne poslušajo in upoštevajo. Napredovala je tudi glasbena oprema in novi Marshallov ojačevalec je dajal od sebe vedno več moči, Bruce pa je potiskal glasnost do konca in pri tem popolnoma zadušil Bakerjeve bobne. Na enem koncertu je Clapton kar nehal igrati, česar pa zaradi hrupa preostala člana sploh nista opazila. Zadnji koncerti so minili predvsem v postavljanju članov skupine pred drugimi. Odločitev za razhod je padla maja 1968 med turnejo po ZDA. Vseeno so se pustili prepričati in konec 1968 ter v začetku 1969 posneli še četrti album, Goodbye, na katerem je šest pesmi, tri v živo iz Los angeleškega Foruma 19. oktobra in tri nove, med katerimi sta Badge napisala Clapton in George Harrison, na albumu podpisan kot Skrivnostni angel.
Dovolj pikic!
Poslovilna turneja je imela 22 koncertov na 19 lokacijah med 4. oktobrom in 4. novembrom in še dva poslovilna koncerta v Albert Hallu 25. in 26. novembra, ki ju je posnel BBC in sta izdana na nosilcih kot Poslovilni koncert. Oba koncerta sta bila razprodana in sta požela več zanimanja kot katerikoli prej, a njihov nastop je bil slab. Baker je dejal: »Slab koncert je bil to. Cream je bil boljši od tega, vedeli smo da je konec, da moramo le še zaključiti.« Bruce je na oder privlekel kar tri Marshalle in zvok je razpadal iz minute v minuto.
Saj gre dalje, ampak…
Na pogorišču je vzplamtel Blind Faith, ki je nastal potem, ko je Clapton skušal v Cream pripeljati še Stevea Winwooda kot tampon med Bakerjem in Bruceom. Ob Bakerju in Claptonu so bili tu še Steve Winwood in Ric Grech. V treh mesecih so posneli en album in odigrali eno turnejo, medtem ko je Clapton vedno več časa namenil spremljevalni skupini Delaney & Bonnie in se končno podal na solo kariero. Bruce je prav tako ustvaril uspešno solo kariero, medtem ko je Baker iz preostanka Blind Faith ustanovil jazz fusion band Ginger Baker's Air Force z Winwoodom in Richom na basu, Grahamom Bondom na saksofonu in Dennyjem Laineom iz Moody Blues na kitari.
… le tu in tam. Brez pikic!
Ob sprejemu v Dvorano slavnih Rock & Rolla so se po dolgem prepričevanju trije člani le vdali in skupaj zaigrali prvič po 25 letih, potem ko so dan pred tem sploh sestali in dogovorili o nastopu. Ta nastop je sprožil govorice o ponovni združitvi, ki dejansko niso bile le govorice, a so bili vsi člani vpeti v svoje solo projekte, zato so novo turnejo preložili na pozneje. Bruce in Baker sta čez nekaj let sodelovala pri skupnem projektu z Garyjem Mooreom, BBM. Na Claptonovo željo so se Cream dejansko združili za štiri koncerte med 2. in 6. majem 2005 v londonskem Royal Albert Hallu. Čeprav ozadja niso javno pojasnjevali, je Clapton pozneje povedal, da so v teh letih postali manj sovražno nastrojeni, svoje pa je dodalo tudi zdravje preostalih dveh članov. Bruceu so 2003 presadili jetra zaradi raka in je med operacijo skoraj umrl, Baker pa je imel hud artritis.
Če smo že nazaj,…
Vstopnice so bile prodane v manj kot uri, nastopilo pa je več gostov, Steve Winwood, Paul McCartney, Roger Waters, Brian May, Jimmy Page in Mick Taylor. Navdahnjeni z uspehom štirih koncertov so se vsi trije strinjali, da odigrajo še tri koncerte v Madison Squareu v New Yorku med 24. in 26. oktobrom 2005. A kot je nekoč omenil Clapton, ti trije koncerti potem niso dosegli uspeha londonskih, med razlogi so bili pomanjkanje vaj in ponovno nesoglasje med obema »B-jema«.
Cream je 2006 dobil Grammyja za življenjske dosežke, dan pred podelitvijo pa je Bruce medijem namignil, da je načrtovanih še več koncertov, kar pa je potem Clapton za The Times odločno zanikal. »Ne, jaz ne bom. Igrali smo, bilo je zabavno, a življenje je prekratko. Imam veliko drugih reči, doma otroke. Preizkusili smo svoje meje, to je bil eksperiment.« Baker je bil bolj odločen kot Clapton in opisal Brucea: »Ko je Dr. Jekyll, je OK, ko postane Mr. Hyde, je katastrofa. In bojim se, da je še vedno enak. Ne bo novih koncertov, ker je bil lani v New Yorku Mr. Hyde.«
Baker je pojasnil, da se je Bruceu v New Yorku snelo: »Kričal je name na odru, bas je navil do konca, da nisem slišal nič. Potem se je seveda opravičeval, a je ubil čarovnijo. New York je bil kot 1968, le še preživeti do konca. Pokazal je, zakaj je letel pri Grahamu Bondu in zakaj Cream ni zdržal na odru New Yorka. Večkrat sem delal z njim pozneje in vsakič sem si prisegel, da nikoli več.«
…potem pa umremo. Pika. Klicaj!
Bruce je spremljal Bakerja na podelitvi nagrad proizvajalca činel Zildjian maja 2007 in Bruce je na radiu WCSX pozneje povedal, da je pozneje v 2007 spet načrtovana združitev na koncertu v spomin Ahmeta Erteguna, ustanovitelja Atlantic Records. Do tega ni prišlo, Bruce pa je v svojem fanzinu pojasnil, da je bil koncert prestavljen v O2 Areno, kar je ubilo ves čar. Koncert, ki je bil izveden potem decembra 2007, pa je navdušil z eno drugo združitvijo – skupaj so zaigrali Led Zeppelin. Bruce je za BBC 2010 potrdil, da ne bo več ponovnih poskusov. »Cream je končan!«.
Jack Bruce je umrl 25. oktobra 2014, star 71 let, zaradi odpovedi jeter. K njegovemu raku na jetrih je prispevala zasvojenost tako s heroinom kot alkoholom. Na pogrebu je bil prisoten Clapton, Bakerja ni bilo. Ginger Baker, rojen 19. avgusta 1939, je umrl 6. oktobra 2019, star 80 let. Tudi on seje boril z odvisnostjo od heroina in se ga rešil šele 1981, ko se je umaknil v vasico v Italiji. Februarja 2013 so mu odkrili kronično obstruktivno pljučno bolezen na že tako razmahnjeni artritis. Potem je 2016 ponagajalo še srce in njegovih nastopov je bilo konec. Edini še živeči član je tako Eric Clapton, rojen 30. marca 1945, ki bo prihodnjo pomlad dočakal 80 let.
