Kris Kristofferson ni bil le pevec, bil je tudi avtor in igralec. Bil je eden pionirjev t. i. Outlaw Countryja v sedemdesetih letih, ki je pobegnil izven utesnjenih okvirov te glasbene zvrsti, ki jih je dolga leta zapovedoval Nashville. Med njegovimi najbolj znanimi stvaritvami so Me and Bobby McGee, Fort he Good Times in Help Me Make It Through the Night – slednjo so pri nas priredili Čuki. Istočasno z vzponom glasbene kariere je postavil tudi nekaj vidnih filmskih vlog, med njimi mu je Zvezda je rojena (1976) z Barbro Streisand prinesel tudi Zlati globus.
Sin Švedske
Kristoffer Kristofferson se je rodil 22. junija 1936 v Brownsvilleu v Texasu mami Mary Ann in očetu Larsu Henryju Kristoffersonu, oficirju ameriških zračnih sil. Kot je že bila družinska tradicija, je oče pripravljal Krisa na vojaško kariero. Njegov dedek, Knut Kristofferson pa se je rodil še na Švedskem.
Družina se je zaradi očetove službe pogosto selila in ustalila v San Mateu v Kaliforniji. Po končani srednji šoli 1954 se je Kristofferson vpisal na fakulteto v Pomoni in želel postati pisatelj. Nekaj njegovih prvih proznih del je bilo nagrajenih. Kot študent je bil tudi dober športnik in igralec ameriškega nogometa. S pohvalo je diplomiral leta 1958 iz literature, fakulteta pa mu je 1973 podelila tudi častni doktorat, ki mu ga je predal njegov profesor filozofije, Frederick Sontag, za katerega je Kirstofferson večkrat povedal, da je imel velik vpliv na njegovo življenje.
Po diplomi je dobil Rhodesovo štipendijo za podiplomski študij v angleškem Oxfordu, kjer je začel pisati prve pesmi, tam je spoznal še enega štipendista, umetniškega kritika in pesnika Michaela Frieda, njegov menedžer Larry Parnes pa mu je pomagal posneti prvo ploščo pod imenom Kris Carson. Parnes je garal, da je Kristoffersona predstavljal angleški javnosti kot jenkija na Oxfordu, ta pa je upal, da bo tovrstna promocija pomagala pri njegovi pevski karieri. Zgodnja glasbena leta mu niso prinesla uspeha, je pa 1960 uspešno magistriral iz angleške literature in se 1961 poročil s svojo dolgoletno punco, Fran Mavio Beer.
Brez glasbe bo vojak
Potem, ko mu prvi poskus uspeti kot glasbenik ni uspel, je nanj pritisnila družina in Kristofferson je pristal v ameriški vojski kot podporočnik. Naučil se je pilotirati helikopter in je opravil dril za rangerja. V začetku šestdesetih je bil nastanjen v Zahodni Nemčiji kot član 8. divizije. Tam je spet poskušal z glasbo in sestavil ansambel. 1965, ko je se je njegova služba v Nmečiji končala, je dobil možnosti postati profesor angleščine na vojaški akademiji West Point. Namesto tega je zapustil vojsko in se posvetil pisanju glasbe. Družina je bila razočarana in je popolnoma prekinila stike z njim, njegovo odločitev so namreč sprejeli kot popolno zavrnitev vsega, za kar so se zavzemali. Kristofferson nikoli ni zanikal svoje vojaške kariere, leta 2003 je dobil tudi medaljo za veterana leta Ameriške zveze vojnih veteranov.
Brez vojske bo glasbenik
Ko se ločil od vojske, se je preselil v Nashville. Tam je opravljal najrazličnejša priložnostna dela in upal, da ga bo kdo opazil, veliko časa pa mu je vzela tudi sinova bolezen. Z ženo sta se ločila tri leta pozneje, 1968. Z velikimi country glasbeniki se je začel družiti, ko je dobil službo hišnika v studiu Columbia. Tam je srečal June Carter in jo prosil, da izroči njegove demo posnetke njenemu možu, Johnnyju Cashu. June mu je ustregla, a Cash je njegov material dal na vrh kupa, ki so ga tvorili tudi drugi glasbeniki. Pozneje je delal tudi kot komercialni pilot helikopterja za naftno podjetje v Louisiani. Teh let se je spominjal tako: »Zadnja tri leta, preden sem začel nastopati, sem med tednom letal s kopnega na naftne ploščadi. Nato sem za vikend odšel v Nashville in skušal posneti tisto, kar sem pred tem napisal. Potem sem spet letel in spet pisal. Spominjam se, da sem Help Me Make It Through the Night napisal sedeč na vrhu naftne ploščadi. Tudi Bobby McGee je nastala tam. Veliko pesmi sem napisal sredi mehiškega zaliva.«
Uvertura s helikopterjem
Tedne potem, ko je dal svoje posnetke Carterjevi, je Kristofferson s helikopterjem pristal na travniku pri Cashu. Zgodba o tem, kako je stopil iz helikopterja s pivom v eni roki in pesmimi v drugi, je bolj kot ne pogruntavščina žive domišljije Johnnyja Casha. Kristofferson je povedal, da je vendarle šlo za vdor na privatno posestvo in da tega ne bi priporočal nikomur. Johnny Cash je končno preposlušal njegov material in posnel Sunday Mornin' Comin' Down, Kris Kristofferson pa je prejel nagrado za pisca glasbe leta 1970 na podelitvi nagrad Zveze country glasbe CMA.
Uspešen pisec
Že nekaj let prej se je Kristofferson prebil kot avtor in country pevec Dave Dudley je izdal njegovo pesem Viet Nam Blues. 1967 je Kristofferson podpisal pogodbo za pisanje glasbe z Epic Records in izdal singl Golden Idol, ki pa ni bil uspešen. V naslednjih nekaj letih so tudi drugi peli njegove pesmi, med njimi je bila najbolj znana Me and Bobby McGee, ki jo je zapel Roger Miller. Potem, ko ga je Johny Cash predstavil na festivalu Newport Folk, je začel dobivati tudi ponudbe za nastope. Kot glasbenik je prišel k založbi Monument Records, njen vodja, Fred Foster pa je vodil tudi Combine Music, Kristoffersonovo avtorsko založbo. Prvi album z naslovom Kristofferson je izšel 1970 in se ni prodajal, naslednje leto pa je ponovno izšel pod imenom Me & Bobby McGee in se takoj prebil v ospredje. Za pesem Fort he Good Times, ki jo je pel Ray Price, pa je dobil nagrado od Akademije za country glasbo. Edinkrat v zgodovini da je nekdo dobil enako nagrado (za avtorja) od dveh rivalskih organizacij v istem letu za različni pesmi.
Jaz in tajnica Bobby McGee
Po ločitvi od prve žene je bil v zvezi z Janis Joplin, ki je umrla junija 1970. Njena verzija Me And Bobby McGee z posthumnega albuma Pearl je prišla na prvo mesto lestvic in tam ostala nekaj tednov. Svoje različice te uspešnice so prej in potem posneli številni drugi glasbeniki, med njimi Jerry Lee Lewis 1971 in 1969 na prvi različici albuma Ruby tudi Kenny Rogers. O sami vsebini vam verjetno ni treba razlagati na dolgo – v njej potepuški par potuje s tovornjakarjem od ameriškega juga in potem na zahod do Kalifornije, kjer se razide. Ker je Bobbie nevtralno ime – Kris je pesem napisal na predlog Freda Fosterja, ime pa je dobil pri tajnici Barbari »Bobbie« McKee - je enkrat v pesmih ženska, drugič pa moški (Joplin) z nekaj malega popravki v besedilih. Janis Joplin je svojo različico posnela le nekaj dni pred smrtjo, medtem ko je Kris snemal film Zadnji film. Posnetek je našel šele dan po njeni smrti, njena izvedba pa je šele druga, ki je prišla na vrhove lestvic po smrti izvajalca.
Drzna leta
Svoj drugi album, The Silver Tongued Devil and I, je Kristofferson izdal 1971. Na njej je tudi uspešnica Lovin' Her Was Easier, ki je pospremila uspeh albuma, Kristofferson pa se je uveljavil tudi kot uspešen izvajalec. Kmalu za albumom je v kinematografe prišel Zadnji film (1971) v režiji Dennisa Hopperja, ki je tudi njegov igralski debi. Istega leta je izšel še tretji album, Border Lord s povsem novim materialom, zato je bila prodaja slaba. 1971 je tudi pometel z nominacijami za Grammyje, Help Me Make It Through the Night pa je dobila Grammyja za najboljši country pesem. 1972 je prišel četrti album, Jesus Was a Capricorn, ki se sprva ni prodajal, potem pa je singl Why Me postal uspešnica, ki je pospešila tudi prodajo albuma, ki se je prodal v več kot milijon primerkih, novembra 1973 pa je postal zlat.
Filmska kariera
Naslednjih nekaj let se je Kristofferson bolj posvečal igralski karieri. Z Geneom Hackamnom je zaigral v Cisco Pike (1972), sledili so romantična komedija Zaljubljeni Blume (1973) in trije filmi Sama Peckinpaha, Pat Garrett in Billy the Kid (1973), Prinesi mi glavo Alfreda Garcie (1974) in legendarni Konvoj (1978). Tu so še Pol-težki (1977) z Burtom Reynoldsom, Scorsesejev Alice ne živi več tu (1974), Maščevalna sila (1976) in Mornar, ki je padel v nemilost morja (1976). Njegov najbolj znani film je Zvezda je rojena, ena od številnih priredb, z Barbro Streisand. Za to vlogo je dobil Zlati globus. Na vrhu svoje filmske kariere je odklonil kar nekaj filmov, med drugim akcijski triler Plače strahu (1977) Williama Friedkina. Kljub temu, da je Zvezda je rojena glasbeni film, je Kristoffersonova glasbena kariera v tem času tonila, njegov deveti album Shake Hands with the Devil sploh ni prišel na lestvice, pa tudi naslednji film, Cesta svobode, ni bil pretirano pohvaljen. Potem je posnel kultni vestern Nebeška vrata (1980). Kultni zato, ker je udaril hud minus, potopil studio in se uvrstil na seznam najslabših filmov vseh časov, Kristofferson pa je čez noč izgubil status prvoligaškega igralca. Desetletja pozneje je bil film na novo zmontiran in 2015 ga je BBC že uvrstil med 100 največjih ameriških filmov.
Snemal je tudi vsa osemdeseta leta, 1998 pa jezačel svojo pot inštruktorja v trilogiji Wesleya Snipesa, Rezilo. Njegov zadnji film je Plamen (2018) v režiji Ethana Hawkea.
Glasba ostaja
Po preboju v začetku sedemdesetih je Kristofferson srečal country pevko Rito Coolidge, se z njo poročil 1973, skupaj pa sta izdala album Full Moon, ki je prav tako imel kar nekaj nominacij za Grammy. Njegov peti album, izdan 1974, Spooky Lady's Sideshow, je bil komercialna polomija, kar je postal trend večino preostanka njegove glasbene kariere, še vedno pa so drugi glasbeniki snemali njegov material. Kristoffersonov grobi glas in anti pop zvok je pač imel zelo omejeno ciljno publiko. Willie Nelson pa je 1979 izdal album Sings Kristofferson in prepeval njegove pesmi, album pa je prišel kar na peto mesto country lestvic. Njegov nastop s številnimi drugimi ameriškimi in kubanskimi glasbeniki (med njimi so Mike Finnigan in BIlly Joel) v Havani na Kubi leta 1979 je del dokumentarca Havana Jam '79. Kris in Rita sta novembra 1979 gostovala v Muppet Showu, kjer je zapel Help Me Make It z Miss Piggy. Kmalu zatem je sledila tudi ločitev. 1982 je Nelsonom, Dolly Parton in Brendo Lee posnel dvojni album Winning Hand, na katerem so na novo aranžirane njihove uspešnice iz začetka kariere. 1984 se je znova poročil, z Liso Meyers in spet za nekaj časa opustil glasbo. Film Songwriter (1984) z Williejem Nelsonom je Kristoffersonu prinesel nominacijo za najboljšo izvirno pesem. Album z glasbo iz filma in dueti Kristofferson-Nelson je doživel velik uspeh. Njuno partnerstvo sta razširila še z Waylonom Jenningsom in Johnnyjem Cashom v skupino Highwaymen. Prvi album country superskupine Highwayman je bil zelo uspešen in gospodje so kar nekaj časa nadaljevali skupaj.
Nič več solo
Leta 1990, ko je izšel drugi album Higwayman 2, je Kris praktično opustil svojo solo kariero. 1985 je bil sprejet v Dvorano slavnih za glasbene avtorje, 1999 pa je vendarle izdal uspešnejši album, The Austin Sessions, kjer je svoje najboljše pesmi posnel z izvajalci kot so Mark Knopfler, Steve Earle in Jackson Browne. Leta 2004 je bil končno sprejet tudi v Dvorano slavnih countryja. Po Austinu je posnel še štiri albume, This Old Road (2006), Closer to the Bone (2009), Feeling Mortal (2013) in THe Ceder Creek Sessions (2016), skupaj od 1970 do 2016 enaindvajset.
Žene in otroci
Kris Kristofferson je bil poročen trikrat, od 1961 do 1969 s Fran Mavio Beer, iz tegazakona ima dva otroka, z Rito Colidge od 1973 do 1980, ta zakon je dal enega potomca, še pet pa jih ima iz tretjega zakona z Liso Meyers od 1983 naprej. Zakonca sta bila doma v Malibuju v Kaliforniji, čas pa sta preživljala tudi v Hani na Havajih na otoku Maui. Njegova želja je bila, da po smrti na njegov nagrobnik vklešejo tri verze iz Bird on the Wire Leonarda Cohena: Kakor ptica na žici, kakor pijanec v polnočnem zboru, na svoj način sem poskušal biti svoboden.
V zadnjih letih je imel hude težave s spominom, vendar ni imel Alzenheimerja. Na trenutke se ni mogel spomniti niti, kaj je počel minuto prej, je pa svojemu stanju posvetil še eno pesem: »Vidim prazen stol, nekdo je sedel tam, zdi se mi da jaz, in vidim kozarec vina, prepričan sem, da je moj.« Prav zaradi zdravstvenih težav, 1999 so mu naredili srčni obvod, 2006 pa se je okužil z borelijo, se je 2020 upokojil.
Kris Kristofferson je umrl v soboto, 28. septembra na domu na Havajih, star je bil 88 let.
