Damjan Kozole, do letošnjega leta režiser izključno filmskih zgodb, se je preizkusil z režiranjem za gledališke deske. Čez noč je postal dramaturg in zgodbo o klicu v stiski postavil na oder Mladinskega gledališča.
S pretenciozno tragikomičnostjo odličnih igralcev nam je prikazal intenzivna čustva osamljenosti in strahu, elementov, ki so v njem ostali še po snemanju filma Za vedno, ki prihaja v kinematografe januarja. Zaupal nam je tudi podrobnosti o rojstvu Slovenke in dokumentarne zgodbe hokejskega kluba Jesenice.
Kako ste se lotili svojega prvega gledališkega izziva? Kaj vas je prepričalo, da se kot filmski režiser spoprimete z odrsko zgodbo?
"Lotil sem se ga previdno in s strahospoštovanjem. Glede na to, da nikoli nisem delal v gledališču, je to zame čisto nov svet. Presenečenje je že bilo, da sem povabilo Uršule Cetinski, direktorice Mladinskega gledališča, sprejel. Čeprav me gledališče s svojim načinom dela zadnja leta vedno bolj privlači, nisem tega pričakoval. Moj zadnji film, Za vedno, je narejen po gledališkem principu. Kompletna scena zanj je bila namreč narejena, preden smo začeli snemati. Lahko rečem, da je film zelo komoren, zato ves posnet v stanovanju. Z igralci smo mesec dni vadili dialoge, odnose, naštudirali pozicije - vse kot v gledališki predstavi."
Besedilo Noč ali Klic v stiski ste napisali sami, je bila to kakšna filmska predloga?
"Šele ko sem pristal na delo v gledališču, sem se zamislil ... bilo je vendar treba poiskati primerno besedilo. Prebral sem nekaj predlogov, ki mi jih je poslal dramaturg Tomaž Toporišič, a se z nobenim nisem mogel identificirati, saj sem tudi scenarije za filme pisal sam. Nato sem v računalniku našel tekst Noč, ki sem ga nekoč napisal za film, a nikoli ni bil niti predlagan za realizacijo. Poslal sem ga Tomažu in Uršuli v vpogled in tako čez noč postal dramatik. Poleti sem scenarij predelal v igro in septembra smo začeli. Imel sem možnost izbrati ekipo, ki sem jo sam hotel, igralsko zasedbo. Na koncu nas je lovil le čas, saj študij predstave sicer traja tri mesece, a se je izkazalo, da nimamo toliko časa - vmes sta bila Borštnikovo srečanje in FSF."
Z izborom igralcev ste bili stoodstotni. Sploh glavnih treh likov: Ivo Godnič, Vesna Vončina in Boris Kos. Jih izbirate po tistem "nekaj več", po intuiciji?
"Igralce vedno izbiram intuitivno. Četudi veliko razmišljam in kombiniram, je na koncu vedno intuicija tista, ki pretehta. Sprva so bili v Mladinskem presenečeni nad mojim izborom igralcem, a so me kmalu razumeli. Iva Godniča poznam kot izvrstnega igralca, ki leta ni imel možnosti, da to dokaže in je bil zelo uokvirjen v tipiziranih komičnih vlogah. Drug faktor je bil ta, da gre za temo, ki je po svoje mračna, in zdelo se mi je, da bo znal Ivo odlično ohranjati mejo tragikomičnega. Ohranja tragičnost tega lika in hkrati humor, ki je zelo življenjski in situacijski. Velikokrat je pač tako, da so najbolj tragične situacije tudi smešne, vsaj za tistega, ki gleda z distance. Vesna in Boris pa sta prepričljiva po svoje, igrata študenta in tudi sama sta mlada igralca. Vztrajam namreč pri realistični pripovedi zgodb - mlada punca je mlada punca, tudi biološko."
Film Za vedno ste posneli kar pri sebi doma. V stanovanje ste tako dovolili vsem nam, gledalcem. Kje je bila družina?
"Žena je sodelovala pri projektu, je scenografinja in kostumografinja filma. Tudi ekipa so bili sami stari znanci, reciva hišni prijatelji. Res pa se je najin takrat šestnajstletni sin odselil k babici. Moteče zanj je bilo predvsem to, da smo snemali noč za nočjo, začeli ob sedmih zvečer in delali do petih zjutraj. Čeprav se mu je sprva zdelo zabavno, je že prvi dan videl, da ne bo šlo."
V Krškem ste sicer doma spidvejisti. Od kod strast do hokeja, pred dnevi smo na TVS videli dokumentarni film Jesenice vs. Detroit?
"Tega sem se nalezel od očeta. Bil je strasten navijač Jesenic; ko sem bil še predšolski otrok, me je že peljal na svetovno prvenstvo v hokeju. Od takrat naprej sem tudi sam povezan s tem športom, a še zdaleč ne tako kot Esad Babačić. On je res strasten navijač Jesenic."
Je ideja za dokumentarni film njegova?
"Da, prišel je z idejo in izdelanim scenarijem. Meni se je zdelo izjemno zanimivo izpostaviti to primerjavo Jesenic in Detroita, dveh industrijskih mest, dveh rdečih moštev, dveh obmejnih mest. V obeh relativno majhnih mestih je šport osrednja stvar, ki se tam dogaja. Iz te zamisli se je začel dvoletni projekt, ki ga je podprl tudi dokumentarni program TVS. Želeli smo dobiti čim več različnih tekem, zato je trajalo tako dolgo. Esad si je želel vključiti tudi ta ameriški del, to je zahtevalo dodatno finančno podporo."
Neizbežno je še kaj reči o Petru Musevskem, igralcu, ki ga srečamo v ... koliko vaših filmih?
"S Petrom sva sodelovala v šestih filmih: Stereotip, Rezervni deli, Delo osvobaja, Evropa, Za vedno, Slovenka. Pero je tip igralca, ki me vsakič znova preseneti. Enostavno je prepričljiv v vsaki filmski sliki, to je tisto, kar me navdušuje pri igralcih - ne tehnika, svetloba ... pač pa te zmožnosti igralcev. Tudi zasebno se zelo dobro razumeva in se dogovarjava, da moram končno kaj narediti brez njega ..."
