Pravijo, da ljubezen ne pozna meja, in zgodba vsestranske slovenske igralke Ule Furlan in hrvaškega igralca Domagoja Jankovića to potrjuje v vseh pogledih. Dva umetnika, dve srci, ki sta se srečali ob skupnem ustvarjanju in se v soju žarometov prepoznali kot sorodni duši. Njuna ljubezenska zgodba je kot scenarij za filmsko romanco, polno čustvenih preobratov, presenečenj in pristne predanosti.

Spoznala sta se na snemanju kratkega filma Scout, kemija med njima je bila takojšnja, in čeprav sta si vmes za nekaj časa vzela kratek premor, sta ravno takrat spoznala, da drug brez drugega ne moreta, tako da sta danes močnejša kot kadar koli prej. Med Ljubljano in Zagrebom tketa svojo ljubezen brez velikih dejanj in hollywoodskih klišejev, samo s pristnimi trenutki, ki štejejo. Ula nam je zaupala, da valentinovega ne praznujeta na tipičen način. »Ni, da posebej praznujem valentinovo. Se mi zdi, da je lepo, ko imeti rad in ljubezen podpišeta kateri koli dan. Ljubezen in naklonjenosti namenjam in prepoznavam najraje v vsakodnevnih malenkostih, predvsem pa se mi je valentinovo od nekdaj zdel dan za izkoristiti za ljubezen, tudi ali pa predvsem tisto, ki prestopa preko romantičnih okvirov. Za cvet, ki ga naprej poklonim najbolj žuboreči sivokodrasti sosedi, ker je dan za ljubezen. Za SMS-sporočilo prijateljicam, da proslavimo tisto, kar nas združuje, in vse tisto, kar nas bo še srečalo. Za kanček parfuma več v mojem jutru, za podaljšan objem s partnerjem, za hvaležnosti, da sva, za podaljšan stik, trenutek, tišino, mir, smeh,« je romantična voditeljica in igralka, ki razkrije, da ima še zlasti na dan zaljubljenih rada tista mala dejanja, ki ti dajo vedeti, da te nekdo posluša in razume. »Največ mi pomenijo male, praktične pozornosti. Če mi recimo na skrivaj zamenjaš pokvarjen brisalec na avtu. Če me nepričakovano doma pričaka po Italiji dišeče kosilo, nenapovedano podaljšano srečanje in čas za naju. Rada imam mala presenečenja, predvsem pa dejanja ali darila, ki mi dajo vedeti, da sem slišana, da se kdaj tudi med vrsticami razberejo moje želje in sanjarjenja,« pravi lepotica, ki je znana po tem, da s svojo iskrivostjo in pronicljivostjo vedno najde besede, ki se dotaknejo srca.

Gosposki zapeljivec

»Imam krasnega partnerja, ki me že leta zna in zmore imeti rad. V vseh mojih odtenkih, vznemirjenjih in voljah. Osvoji me pogovor na kavču, s skodelico čaja v naročju, brez motenj, pod skupno odejo. Večer mi polepša seznam filmov, ki ga je sestavil samo zame, ideja ali pa že na pol splanirane počitnice. Šopek rož, cvetlica, doma spečen najljubši ta hitri čokoladni kolač, klepet o dnevu za nama, v pižamah, preden si rečeva lahko noč,« razkriva Ula.

V njunem odnosu ima Domagoj vlogo galantnega zapeljivca, Ula pa je tista, ki romantičnost vnaša s svojo čustveno odprtostjo in spontanostjo. »On zna tako lepo, nekako gosposko zapeljati in dvoriti, jaz pa sem bolj glasno, povedno, kdaj tudi cukreno romantična in zaljubljena.« Njuna ljubezen je dokaz, da niso potrebna velika dejanja, temveč je dovolj le pristen stik. Ni pomembno, kje si, ni pomembno, kaj delaš, pomembno je, da si prisoten. Njuna ljubezen cveti, kljub temu da živita med Ljubljano in Zagrebom, kjer Domagoj navdušuje kot igralec, Ula pa za zdaj ostaja razpeta med obema mestoma zaradi svojih profesionalnih obveznosti. »Najina ljubezen cveti tako na bližino kot na daljavo.«