Igralec Jernej Kuntner ima zelo rad otroke, z njimi pa je obkrožen tako v Lutkovnem gledališču Ljubljana, v katerem je zaposlen, kot zasebno. Sam ima dva že odrasla otroka, ima pa tudi štiri nečake, Jakoba, Tristana, Jako in Maja, in dve nečakinji, Evo in Julijo. Zanje rad organizira fantovske oziroma dekliške večere. Takrat jih zelo rad pelje tudi v kino na kakšno risanko. Nečake Jakoba, Tristana, Jako in sina Roka, ki sicer dela doktorat v Nemčiji, je pa med prazniki prišel domov, je vzel s sabo na premiero filma Ježek Sonic 3, pri kateri je bil režiser sinhronizacije.
»Fantovsko družbo sem danes, na dan samostojnosti in enotnosti, peljal v kino. Manjka nečak Maj, ki je na smučanju. Pred tem so otroci pri meni doma malo vrteli zastavo, zapeli pa smo tudi nekaj slovenskih pesmi, denimo Na planincah sončece sije. Ob tem sem se spomnil, kako smo tudi mi pred leti nosili prapor. Jaz sem septembra 1990 prišel iz JLA, decembra pa je bil plebiscit, na katerega sem seveda šel in obkrožil za. Junija 1991 pa sem bil v teritorialni obrambi. Varovali smo šentviško kasarno,« se spominja Jernej, ki se mu zdi zelo pomembno slaviti tovrstne praznike. »Slovenije nismo kar tako dobili. Premalo cenimo, kaj imamo, in premalo se zavedamo, da človek mora pripadati. Ti ne moreš biti svetovljan, čeprav je zdaj zelo moderno reči: 'Jaz sem prebivalec sveta.' Ne, nisi. Tudi drevo ni prebivalec sveta, temveč je prebivalec nekega vrta, saj požene korenine v tem vrtu. Lahko si v Nemčiji kot človek, ampak korenine moraš imeti, in to se mi zdi, da se premalo poudarja, ker človek brez korenin je isto kot drevo brez korenin: suho drevo,« razlaga Jernej.
