Ko se Marko Vozelj v mislih preseli 22 let nazaj, v čas, ko so s skupino Čuki z glasbo razveseljevali mlado in staro, se ga s posebnimi občutki dotakne zgodba, ki se mu je zgodila povsem spontano in nepričakovano in mu bo ostala zapisana v posebnem delu srca za vedno: »Na onkološki oddelek pediatrične klinike v Ljubljani sem takrat kot prostovoljec hodil ob prostem času prepevat in igrat kitaro, se družit z otroki in jim tako krajšat dolge bolnišnične dni. Včasih so me poklicali, da sem za kratek čas prišel pozdravit in razveselit kakega otroka, ki je prišel le na obvezen pregled po uspešno končanem zdravljenju. In tako se je zgodilo tudi nekega dne, ki ga ne bom nikoli pozabil. Poklicali so me, ali bi prišel pozdravit šestletnega Martina, ki neizmerno rad posluša Čuke.«
Ker pa je bil ravno na ta dan pust, so mu sporočili, da bo mali Martin oblečen v gasilca Sama, junaka iz v tistem času zelo priljubljene risanke. »Seveda sem se prošnji z veseljem odzval in porodila se mi je ideja, da bi z Martinom obiskala poklicno gasilsko brigado v Ljubljani in bi tako doživel pravi utrip gasilcev v akciji,« nadaljuje pripoved Marko. »Po telefonu sem poklical gasilsko brigado in zaprosil, ali bi lahko z Martinom prišla na kratek obisk. Opisal sem tudi njegov pogumen in vztrajen boj z boleznijo. V trenutku je gasilec Primož, s katerim sva govorila, obmolknil in predlagal, da bodo prišli malega Martina z velikim gasilskim vozilom iskat v bolnišnico, ga odpeljali na brigado in mu razkazali zanimivosti.«
Seveda Martin za to presenečenje ni vedel, a se je pogumno in z velikim nasmehom z gasilci in Markom odpeljal na čaroben obisk brigade: »Oči so se mu svetile in v dobri uri so mu prijazni gasilci razkazali vse zanimivosti – od dvigala, velike brizgalne, modrih utripajočih luči in seveda glasne sirene. Za piko na i pa je od Primoža in gasilcev dobil še igračo – gasilski avto. Vse skupaj je bilo čarobno in nepozabno za oba.« Za lep in nepozaben spomin sta jim ostali dve fotografiji: »Na eni sva midva z Martinom pred velikim gasilskim avtom v popolni gasilski opravi, na drugi pa mi trije s Primožem, ki je Martinu podaril gasilski avto.«
Ponovno snidenje
Marko in deček Martin sta skozi vsa leta ostala v stiku, usoda pa je hotela, da sta se po dolgih letih srečala tudi s Primožem. »Življenje teče in tudi, ko mi ne slutimo, povezuje z nevidnimi nitkami naše zgodbe. Letos poleti sem na nekem nastopu po 22 letih srečal gasilca Primoža. Čeprav se od takrat nisva videla, sem ga v trenutku prepoznal in po nastopu je najin pogovor stekel o Martinu in dogodku izpred let. Povedal sem mu, da je Martin v redu, da je doštudiral in je diplomirani inženir varstva narave ter da, ko se občasno srečava, obujava spomine tudi na tisti obisk gasilske brigade. On pa mi je povedal, da je še vedno na gasilski brigadi. Pogovor je tekel, kot da od našega srečanja ni minilo že toliko let, a na danes tako popularni selfi sva s Primožem pozabila, da bi ga z lepimi pozdravi poslala Martinu. No, in ker verjamem, da se vse stvari zgodijo z razlogom, sem to napako popravil na našem letošnjem tradicionalnem decembrskem koncertu Zimska pravljica v Ivančni Gorici. To posebno zgodbo sem delil z občinstvom na koncertu. Seveda sem prej povprašal Martina, ali se s tem strinja. Prišel je na koncert, in ko sem občinstvu povedal najino zgodbo, se mi je Martin pridružil na odru. Med občinstvom pa je bil tudi Primož in skupaj sva presenetila Martina.«
To je sicer ena izmed mnogih zgodb, ki so se Marku pripetile v njegovi glasbeni karieri, a ker gre res za zgodbo, polno upanja in optimizma, jo je z veseljem delil. »To resnično zgodbo sem želel deliti z vsemi zato, ker se mi zdi, da ljudje in mediji na splošno premalo poudarjamo lepe, pozitivne in navdihujoče življenjske zgodbe. Vsem vašim bralkam in bralcem želim zdravo in mirno novo leto 2025. Naj vsaka lepa zgodba lepo mesto najde v naših srcih.«
