Na Steyerjevem posestvu je bil pred vinom ogenj, saj je tam pred nekaj manj kot sto leti stala kovačija, ki sta jo ustanovila Jožef in Marija Steyer. V njun spomin so na posestvu uredili kovaško sobo, v kateri so na ogled predmeti, ki so jih potrebovali za delo v kovačiji. Pozneje se je kmetija preusmerila v živinorejo in poljedelstvo. »Dedek je izkušnje nabiral v sosednji Avstriji, kjer je delal, ter jih koristno uporabil v domačem vinogradu in vinski kleti. Babica Jožefa s svojo odlično kuhinjo še danes razvaja naše goste,« pove gospodar Danilo Steyer, ki nam pojasni, da bo kmetijo čez štiri leta prepustil otrokoma. Sin Mark bo prevzel vinarstvo in vinogradništvo, hči Vaneja pa turistični del ponudbe. »Takrat se bom namreč upokojil in se malo odmaknil od vodenja kmetije, kar pa ne pomeni, da ne bom več delal in pomagal mlajši generaciji. Vesel sem, da bosta sin in hči peljala tradicijo naprej, tako da se nam za nadaljevanje vinogradniško-vinarske tradicije ni treba bati.«
Tako Mark kot Vaneja sta svoje izobraževanje posvetila stroki. Vaneja se je po srednji turistični šoli v avstrijskem Bad Gleichenbergu pet let izobraževala na področju gastronomije, ekonomije in vinarstva, potem je nadaljevala študij vinskega marketinga v Nemčiji, a je tega prekinila pandemija. Zdaj študira ekonomijo na Dunaju. Mlajši Mark pa je obiskoval slovito avstrijsko vinarsko šolo v Klosterneuburgu, letos pa bo nadaljeval šolanje na fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo v Ljubljani. Prav izobraževanje je usodno vplivalo na razvoj Steyerjevega posestva. »Ko sem študiral na biotehniški fakulteti v Ljubljani, sem s seboj vzel kakšno steklenico vina, ki so ga vsi zelo hvalili. Starše sem takrat prepričeval, da bi lahko našo živinorejsko-poljedelsko kmetijo preoblikovali v vinogradniško-vinarsko, kar se je tudi zgodilo,« je zadovoljen Danilo. »Imeli smo srečo, da je bilo to ravno v obdobju, ko so ljudem vračali denacionalizirano zemljo in mnogi niso vedeli, kaj bodo z njo, zato so jo prodajali po ugodni ceni, kar je prišlo nam še kako prav. Poleg tega pa smo nekaj zemlje vzeli v najem od Sklada kmetijskih zemljišč. Je pa bilo moje obdobje na fakulteti na neki način usodno tudi zato, ker sem tam spoznal svojo ženo. Jaz sem študiral vinarstvo, Magda pa vinogradništvo in že takrat se je posvečala proučevanju sorte traminec, po kateri je prepoznavno tudi naše posestvo. Z veliko mero poguma in z Magdino podporo sem se odločil, da bom družinsko posestvo popeljal na drugačno pot. Imela sva jasno vizijo in mladostno zagnanost, zaupala sva vase in v svoja vina. Počasi sva ustvarjala lastno blagovno znamko in tako je nastala Hiša dišečega traminca, naše posestvo, ki daje družini veliko zadovoljstva, pa čeprav je treba trdo delati, obenem pa je odlična kombinacija za razvoj našega družinskega posla. Sam sem strast do vina, enologije in vinogradništva razvil že v zgodnjih mladih letih, ko sem očetu pomagal pri delu v avstrijskih vinogradih.«
Danes so Steyerjeva vina priznana tako doma kot v tujini, saj jih lahko najdemo skorajda po vsem svetu. »To ne pride samo od sebe, treba je vložiti veliko truda in poskrbeti za promocijo. Velikokrat smo prisotni na vinskih sejmih in podobnih prireditvah po svetu. Kmalu odhajam na Kitajsko, kamor me bo tokrat spremljala hči Vaneja, prihodnje leto pa na Japonsko in na številna druga prizorišča,« še pojasni gospodar posestva.
Steyerjevi upravljajo s tremi kmetijami, ena izmed njih je na Pohorju, od koder prihaja Magda. Kljub temu da se je kmetija preusmerila, se na njihovih krožnikih znajdejo domači suhomesnati izdelki in zelenjava z domačega vrta ter odličen kruh iz pirine moke, katere zrnje zraste na njihovih njivah, kot tudi buče, iz katerih jim v znani oljarni stisnejo odlično bučno olje. »Te dni je, tako kot v vinogradih po vsej Sloveniji, zelo živahno. Jaz doma dežuram pri preši, preostali del družine je v vinogradu, kjer obirajo grozdje. Pomagajo nam številni izkušeni trgači, ki so z nami že vrsto let. Tudi oni prispevajo v mozaik naše uspešne vinske zgodbe,« pojasni Danilo, ki si kljub obilici dela vzame čas za konjičke, kot sta tenis in nogomet. »Sem predsednik slovenske vinske reprezentance in podpredsednik evropskega združenja. Moram se pohvaliti, da se ponašamo s številnimi odličnimi rezultati z evropskih prvenstev, na katerih smo bili že večkrat prvaki, nazadnje podprvaki,« se pohvali Danilo, ki se je letos poleti mudil tudi v Parizu. »Čeprav so vsako leto tam naša vina, sem se letos prvič tudi sam udeležil olimpijskih iger. V tistih štirih dneh sem lahko doživel vso evforijo ter imel priložnost spoznati in občutiti dogajanje v slovenski hiši, ki je postregla z vrhunsko kulinariko in odličnimi vini. Tam so bili navijači, ki so se skupaj s športniki veselili njihovih uspehov, res nepozabno doživetje.«
