»V teh svojih štiridesetih letih ne bi ničesar spremenila. Včasih sicer pomislim, da če bi postala mama nekaj let prej, bi imela za otroke več energije, po drugi strani pa sem lepo izživela mladost, se zabavala, veliko plesala in potovala. Zdaj so prioritete druge. Družina je na prvem mestu in lepo mi je tako,« pravi Suzana Kozel, ki je starejša sestra in se je s šest let mlajšim bratom vedno dobro razumela. »Včasih mi je sicer šel na živce, še zlasti takrat, ko sem bila najstnica in je on želel biti glaven na moji rojstnodnevni zabavi, ker se je hotel družiti z mojimi prijateljicami. Povezana sva tudi zdaj. On je le toliko mlajši, je iz druge generacije in zelo me zanima njegov pogled na življenje in vsakodnevne stvari. Prihajava sicer iz okolice Ptuja, a zdaj oba živiva v Ljubljani, zato se velikokrat vidiva, še posebno vesela sta ga moja otroka, ki ga obožujeta. Je zelo inovativen stric, izdeluje jima igrače, ju zabava s poskusi in marsičim drugim. Je zelo izobražen in veliko ve, me zna pa tudi sprovocirati. To se zgodi, ko v nepravem trenutku reče, česar ne bi smel. Zgodilo se je že, da sem ga vrgla iz stanovanja. In šele ko sva se oba pomirila, sva se pogovorila in razčistila. Zdaj, ko vidim, da gre debata predaleč, ga ustavim. A to ni nič v primerjavi z vsemi lepimi trenutki, ki sva jih in jih še preživljava skupaj. Ne bom pozabila družinskih kampiranj v Izoli, kamor smo se s starši vsako leto odpravili na poletne počitnice. In obiskovanja Čateških toplic, kjer sva kot otroka na vseh tistih toboganih in v bazenih neznansko uživala. To počnem tudi zdaj, a na drugačen način, vse je podrejeno otrokoma. Za svoj rojstni dan si poleg zdravja, kar se sliši nekoliko klišejsko, želim, da bi se po vseh teh letih spet dobro naspala. Saj veste, kako je, ko imaš majhne otroke in je spanje ponoči zgolj razkošje, sicer pa tudi zaradi službe vstajam zelo zgodaj.«

Svojo štiridesetico je proslavila tako, kot je treba – z veliko piknik zabavo. Sprva je bila malce živčna zaradi nestanovitnega vremena, a se je pomirila, ko je našla prostor, ki omogoča tudi umik pod streho. »Sicer nisem najbolj navdušena nad temi velikimi zabavami, a želela sem si, da bi bila na ta dan z ljudmi, ki so mi blizu. In kot nalašč je moj rojstni dan padel ravno na soboto. Prišla je družina, bratranci in sestrične iz Štajerske, prijatelji in vsi tisti, ki so mi blizu. Praznovanje se je z razlogom začelo že popoldne, saj je bila med povabljenimi tudi kopica otrok. Seveda pa ni manjkalo dobre glasbe, za katero je poskrbel Miha Peskar, ki je včasih igral s Challetom Salletom. Pri njem sem se učila tudi igranje kitare, medtem ko harmoniko obvladam že iz otroških let. Nekako pa ne najdem časa, da bi se začela učiti tudi igranja na klavir. Glasba je pripomogla k odličnemu vzdušju, bila pa je po mojem okusu, glasba moje mladosti iz 80. in 90. let, malo slovenske, malo hrvaške, malo tuje, zvečer pa bolj disko izbor z didžejem.«

Suzana, ki nikakor ni videti kot 40-letnica, temveč veliko mlajša, pravi, da še sama ne verjame, da ima toliko let. »Ko so bili ljudje okoli mene v mojih letih, so se mi zdeli stari, jaz pa se sploh ne počutim tako. Še vedno se spomnim, ko smo praznovali 40. rojstni dan mojega očeta. Včasih pomislim, ali bo po štiridesetem res vse tako drugače. Tega ne vem, sem pa prepričana, da se bo življenje malce umirilo.«

Pravi, da je sicer s svojim življenjem zadovoljna, manjkajo le še kakšne malenkosti. »Želela bi si večje stanovanje, da bi nam bilo malo bolj prijetno v smislu prostornosti, predvsem pa si želim, da bi spet več potovala, tako kot sem v mladih letih. Nekega seznama zdaj nimam, saj potovanja prilagajamo razmeram, predvsem glede na starost otrok. Rada bi jima pokazala svet, različne kulture, jezike, kulinariko … Ko sem bila jaz otrok, nismo potovali, takrat ni bilo takih možnosti kot danes, ko kupiš letalsko karto in se za nekaj dni lahko odpraviš kam v tujino ali celo na drug konec sveta.« Potovanja so Suzanina velika strast, ki jo je v mladih letih dodobra okusila. »Bila sem marsikje, name pa je največji vtis naredila Islandija, ki sem jo obiskala dvakrat. Pritegnili so me pokrajina, gejzirji in vulkani, ti so mi še posebej blizu. Podobni so mojemu značaju, saj sem kot vulkan. Kakšna zamera ali nestrinjanje se dolgo kuha v meni, ko pa je mera polna, izbruhne in je hudo.«

Suzana neizmerno uživa tudi pri svojem delu, saj ji je novinarstvo pisano na kožo. »Skozi vse te faze sem delala že marsikaj, zadnji dve leti pa je poseben izziv vodenje oddaje Jutro na Planetu. S sovoditeljem Igorjem Krmeljem sva res dober tandem, saj sva se odlično ujela. Zelo se razumeva in celo podobno razmišljava. Rada imam izzive in prav zaradi vodenja omenjene oddaje sem se predčasno vrnila s porodniškega dopusta. Prepričana sem, da se je splačalo.«