Mark Žitnik je bil eden prvih znanih Slovencev, ki niti v času največje javne priljubljenosti, ko je bil voditelj in pozneje solastnik TV Paprike, ni skrival svoje istospolne usmerjenosti. Letos bo z možem Rokom praznoval 25 let zveze, kar še sam težko verjame. »Toliko o prepričanju, da so gejevske zveze kratkotrajne, kajne,« se zasmeji. »Ko sva se z Rokom spoznala, je bilo obema jasno, da je to tisto pravo. Kljub vsem dramam in medijski eksponiranosti, ki je bila predvsem za Roka zelo stresna, imava danes enajstletnega sina Tristana in sva, kjer sva. Oba se približujeva petdesetim letom in zdaj sva tako dobro kot še nikoli – kooperativna, najina komunikacija pa je na čisto drugi frekvenci kot nekoč,« veselo pravi Mark.

Mark in Rok sta se sina zelo razveselila, sta pa že ob rojstvu izvedela, da njegovo srce ni takšno, kot bi moralo biti, in da je zato v življenjski nevarnosti. Tristan je imel zato v prvih letih življenja kar nekaj zahtevnih operacij, ampak je zdaj zadovoljen in ljubek deček, ki pa mora ravno konec tega meseca spet na operacijo v Izrael, tako da trenutno preživljajo zelo stresno obdobje. Operacijo ima, ker je srce v vmesnem času malo zraslo in je treba razširiti žile. To je sicer lažja operacija od tistih prvih, ko so operirali prav srce, je pa zdaj Tristan toliko star, da se že vsega zaveda in je zato zanj to precej težje. »Pakirati majhnega otroka je drugače kot enajstletnega. Strah nas je tudi zaradi odsotnosti v šoli, ker je šola že tako zahtevna. Tristan pa že spremlja poročila in ve, kaj se dogaja v Izraelu. To so izzivi za vso družino,« pravi Mark, ki je z Rokom že razmišljal, kam bo šel Tristan v srednjo šolo, čeprav zdaj hodi šele v peti razred. Glede na to, da sta dolgo razmišljala samo o tem, da bodo preživeli dan do konca, je to pač velika sprememba in dokaz, da kljub slabim zdravstvenim napovedim ne smemo nikoli prekmalu obupati.

Čeprav je bil konec 90. let to še vedno precejšen tabu, z Rokom nikoli nista skrivala svoje zveze. »Rad se pošalim, da mi je Kučan čestital, ko je Ajša rodila,« se spominja Mark, ki je bil s poslovno partnerico Ajšo Vodnik v času televizije toliko v stiku, da je očitno še naš prvi predsednik mislil, da sta par. »Ko si v ravnotežju s tem, kar si, ti priznanje, da si v istospolni zvezi, ni problematično. Žal pa še danes vidim fante in dekleta, ki imajo s tem težave. To ima vpliv na vse, saj imamo danes ljudi na položajih, ki so zaradi prikrivanja svoje spolne usmerjenosti tako zafrustrirani in zagrenjeni, da se to pozna v njihovem odnosu do ljudi, ki so si bili sposobni urediti življenje tako, kot so si želeli,« pravi Mark.

Seveda človek v stiski ne gleda na to, kako je spolno usmerjen njegov terapevt, ampak Marku se zdi, da je v njegovem primeru lahko to celo prednost. »Moški me v terapijah ne dojemajo kot konkurenco, zato lahko zajokajo in mi povejo, da so slabo, da niso uspešni … Ženske pa se ob meni počutijo varne, ker nisem plenilec, da bi skočil nanje.« Kot poznavalec partnerskih zvez lahko primerja svoj odnos, zato pravi, da v resnici ni posebnih razlik, saj je sestavljen iz istih točk kot odnos med moškim in žensko.

Mark se je kmalu po tem, ko je spoznal Roka, preselil k njemu v Cerknico. Zanimivo je, da niti tam nista imela težav z okolico. Tristan ju na cesti rad prime za roke in se normalno sprehajajo, ljudje pa jih tudi lepo sprejemajo kot običajno družino, kar tudi so.

Čeprav nima tabujev, priznava, da je že ves čas obremenjen s težo. Pred časom ga je želela v kliniki priznana zdravnica, ampak pod pogojem, da shujša dvajset kilogramov, češ da nekdo, ki je tako nestabilen, da ne more obvladovati teže, ne more voditi nestabilnih. »Bil sem užaljen, prizadet. Že od nekdaj me to muči, saj tega nisem predelal. Ko sem bil še v 'plodni dobi', se mi je to zdelo zelo pomembno, zdaj, ko sem gospod pri skoraj petdesetih, ni več tako,« pravi Mark, ki je bil z videzom še bolj obremenjen, dokler je bil del medijskega sveta.

Medijskega sveta ne pogreša. »To je bila najbolj stresna služba! Kot voditelj sem bil dober poslušalec in sogovornik, saj praktično enako počnem še danes, samo da zdaj ni kamere, temveč so terapije. Preostalo, kar pride s tem, da si lastnik televizije – preigravanje, taktiziranje, tekmovanje – pa je bilo grozno in je še pet let po koncu ta stres hodil za menoj.«

Mark priznava, da je še deloholik, ampak ob tem nima občutka iztrošenosti, ker uživa pri delu, čeprav njegovi 'klepeti' zdaj trajajo tudi po dvanajst ur dnevno, saj ima veliko strank in si želi vsem čim prej pomagati. Kadar ne dela, ga najdete na kavču, zato je dal Kavč tudi za naslov knjige. Doma imajo globok kavč, dolg dobra dva metra, ob gledanju televizije ležijo na njem vsi trije pa še oba psa. »Moji dnevi se končajo na kavču. Kupiš me z dobrim resničnostnim šovom. Pregledal sem vse od a do ž, ker me zanimajo psihološke situacije oziroma kaj smo ljudje pripravljeni narediti. Naše življenje, tudi zajtrki, kosila, večerje … se vrtijo okoli kavča, le ko smo v službi, ni tako – takrat so na kavču moje stranke,« še pove v smehu. Sicer pa je z družino zelo rad v Umagu, kjer imajo pribežališče od norega sveta in si ob morju nabirajo moči za vse izzive, ki jih čakajo.