»Moje otroštvo je bilo zaznamovano z boleznijo mamice, ki je veliko časa preživela v bolnišnicah in zdraviliščih, kar je bil razlog, da sem bila pogosto pri teti Silvi, šivilji, znani daleč naokrog. Tako sem kmalu začela kuhati in opravljati gospodinjska opravila, očetu sem pomagala pri kmečkih opravilih. Življenje na kmetiji in s tem povezane obveznosti so bili razlog, da nismo nikoli šli na morje ali kakšne druge počitnice. Kljub temu pa je moj spomin na otroštvo lep, saj sem živela v ljubeči družini, kjer je lepa beseda vedno našla svoje mesto. Starši so se za naju z bratom trudili po najboljših močeh. Čeprav denarja nikoli ni bilo veliko, sva dobila najlepšo popotnico za življenje – delovne navade in spoštljiv odnos do sočloveka,« se spominja Maja Štamol Droljc.

Kemija ni bila zanjo

V otroštvu je sanjala, da bo postala igralka, saj je v osnovni šoli veliko igrala, recitirala, vodila prireditve, hkrati pa tudi veliko ustvarjala. A starši so imeli zanjo drugačna priporočila za življenje. Želeli so, da izbere poklic, ki ji bo čim prej zagotavljal zaslužek, zato so jo pospremili na srednjo kemijsko šolo. »Moj tati je najprej predlagal, da grem na ekonomsko šolo. Svoje prepričanje, da je to odlična izbira, je utemeljil s tem, da bom v pisarni lahko vedno lepo oblečena, za kar je vedel, da mi veliko pomeni. (smeh) Ko je šel v kadrovsko službo podjetja, kjer je bil zaposlen, in prosil za štipendijo, so mu ponudili kemijo in tako je postala kemija moja prihodnost. Pa ne za dolgo, saj sem že prve vaje v laboratoriju prejokala in le vztrajnost me je gnala naprej, da sem šolo dokončala. Lahko rečem, da se obdobja šole spomnim le po svojih odrskih nastopih, drugega pa nimam v spominu. Dogodivščine mi zdaj na obletnicah pripovedujejo sošolci.«

No, kemije ni Maja v življenju potrebovala nikoli več. »Sem jo izbrisala iz svojih spominov,« se nasmeji. Nato se je zgodila moda. Po srednji šoli se je zaposlila. Morala je vrniti štipendijo, a v njej je še vedno tlela želja, da bi postala modna oblikovalka. »Skice z idejami sem risala tudi sošolkam v srednji šoli. Moja prva razstava je bila razstava ročno pletenih izdelkov, ko sem bila stara dvajset let, ampak želela sem več in šla najprej v šiviljski tečaj, kjer je mentorica ugotovila, da sem zelo nadarjena. Spodbudila me je k opravljanju sprejemnih izpitov na šoli za oblikovanje ob delu.« Na natečaju za obleko za miss Slovenije je bila izbrana med deset finalistov. »Leta 2004 sem zmagala z obleko na natečaju za obleko miss universe in to je bilo najverjetneje celo odločilno za mojo nadaljnjo pot.«

Zna si vzeti čas zase in za 'krotenje' afriških las

Ob vsem delu in vlogah, ki jih ima v svojem vsakdanu, pa Maja nikoli ne pozabi nase. »Najprej imam rada sebe. Znam si vzeti čas zase. Najpomembnejši je zame začetek dneva, brez stresa, hitenja in panike. Vstajam zgodaj, v miru spijem kavo, pregledam pošto, odgovorim strankam in se nato odpravim na sprehod s kužkom Chatom. Ena ura hitre hoje z njim je rutina, ki je praktično ne izpustim. Sledi zajtrk, ki je že deset let enak, domači kefir s kosmiči in sadjem, nato nega in ličenje ter odhod v atelje. Dva- do trikrat na teden se mi delo zavleče v popoldne, a se trudimo, da vsak dan kuhamo doma in obrok pojemo skupaj. Večer sklenem s kozarčkom penine in s pogovorom z možem, kar je najina dvajsetletna rutina. Občasno si privoščim nego obraza, masažo, rada se dobim in poklepetam s kakšno prijateljico ali skočim na kakšen hrib, kjer si zbistrim misli in se rodijo nove ideje,« pripoveduje naša sogovornica in dodaja: »Oblikovanje je moj način življenja, družina pa moja celica in najpomembnejša stvar v mojem življenju.«

Kljub temu da imata hčeri Dilsi in Žani afriške korenine, kot družina nimajo kakšnih običajev, ki so značilni za to celino, so pa z njo povezani z nekoliko drugačno rutino. »Najbolj posebno in močno povezani z njuno domovino so njuni lasje in urejanje njunih frizur. Lasje so večni izziv, zahtevni in za naše frizerje popolna neznanka, zato se urejanja v večini primerov lotevam sama. Občasno mi na pomoč priskoči sorodnica iz Gvineje Bissaua, ki živi v Sloveniji. Sicer pa se rada pošalim, da ob nedeljah nimamo radi obiskov, saj je dan namenjen urejanju črnih bučk,« se nasmeji simpatična oblikovalka.

Ohranjajo pa stik z Afriko tudi tako, da se s sorodniki in biološkima mamama Žani in Dilsi občasno slišijo prek videoklicev. »Po svojih najboljših močeh pomagamo tudi bratcem in sestricam, manjša ovira je zgolj jezik, a vedno najdemo način, da se sporazumemo. Naslednje leto načrtujemo ponovni obisk,« razkrije Maja.

Pravi, da sta dekleti, tako kot večina otrok njunih let, večni učiteljici, preizkuševalki njenega in moževega potrpljenja. »Njuna primarna kultura je zelo primarna, življenje povsem drugačno. Žani je v Slovenijo prišla, ko je bila stara šest mesecev, dojenčica, na katero njena domovina še ni imela nekega vpliva. Dilsi je dve leti in pol živela z mamico, staro trinajst let. Že takrat si je sama prala hlačke in se vsak dan borila za svoj delež hrane. Njeno življenje je bilo omejeno na dvorišče, kjer sta živeli. Vpliv te zgodnje mladosti se pri njej čuti še danes, saj je rahlo afriško ležerna, a vztrajna in odločna pri uveljavljanju svoje volje, hkrati pa izjemno nežna, prikupna deklica, ki ji še vedno manjka objemov in crkljanja, ki jih v zgodnji mladosti ni imela.«

Četudi je življenje tu v Sloveniji povsem drugačno, pa tudi Majina pot ni bila lahka. Kljub temu da ni nikoli dvomila o sebi, so obstajale prepreke. »Veliko let sem potrebovala, da sem prekinila redno službo, se izobraževala ob delu, vmes negovala bolno mamico, na koncu izgubila oba starša, prekinila dolgoletno zvezo, nato pa spoznala Staneta. Prav on je moje življenje postavil na pravo mesto in zagotovo mi je bil usojen. Brez njega moja pot ne bi bila ista, niti podobna. Kljub močni želji po spremembi poklica in navsezadnje uspešnemu ustvarjanju ob delu si brez njega ne bi upala pustiti redne zaposlitve in iti na svoje.«

Za sanje v tujini je bila prepozna

Dom modne oblikovalke premore veliko omar, ki so hkrati pravi arhiv njenih kreacij. »Večinoma nosim svoja oblačila, zelo redko me zanese v nakup oblačil v trgovini, rada pa kupim kakšen kos slovenskih oblikovalcev. Tudi Žani ima podoben slog in si kupi zgolj kakšen izbran kos, ki jo pritegne predvsem z ročno izdelanimi detajli, medtem ko se na Dilsi ne da vplivati in si tega niti ne želim. Naj nosi tisto, kar ji je všeč. Stane pa se mi popolnoma prepusti. Kar mu svetujem, to obleče. Pravi, da ima manj težav, če me upošteva, kot če bi se z menoj prerekal,« se nasmeji Maja. Ima pa zato Stane glavno besedo pri nakupu športnih oblačil. »Tam se jaz ne vmešavam, se niti ne spoznam, ker nimam rada športnih kosov. Pri svojih športnih aktivnostih nosim tudi dvajset let stare jakne ali hlače v nasprotju z vsakdanjimi oblačili, ki jim namenjam veliko pozornosti, tako da mi je pri športu povsem vseeno, kako sem videti. Pogosto me ljudje prepoznajo po kužku, ne po mojem videzu.«

Kljub uspešni karieri Maja sanj o tujini nikoli ni sanjala. »Za sanje v tujini sem bila prepozna, pri 35 letih, ko sem začela svojo modno zgodbo, je bila še Slovenija prevelika. (smeh) Sem pa svoje kolekcije predstavila v Milanu, Washingtonu, Zagrebu, nazadnje v Dublinu. To me veseli in ponosna sem, da sem imela to možnost. Ker nisem zagovornica velikih serij oblačil, se verjetno tudi ne bi znašla na tujem trgu. Izpopolnjuje me delo v mojem ateljeju in ustvarjanje posameznih kosov, saj stavim na brezčasne kroje in počasno modo.« In če je Maja dvajset let svoje kariere proslavila 1. maja, si za naslednjih dvajset let želi predvsem zdravja. »Vse drugo naj ostane tako, kot je,« pravi zadovoljno. »Oblikovanje je moj način življenja, zato bom ustvarjala, dokler bom lahko. Skrbim zase, se negujem, se gibljem zato, da bom čim dlje ohranila zdravje, tako fizično kot mentalno, ter v zrelih letih čim več časa preživela v hiški na morju, lovila Staneta s kolesom in ustvarjala na terasi s pogledom na morje.«