Kot otrok je bil Klemen malce bolj okrogel: »Saj ne bom zameril, če rečete debel. (smeh) Pri nas smo zelo dobri jedci. Včasih je za mizo videti, kot da gre za življenje v slogu 'eat or be eaten'. Poskušal bi prevesti tale stavek, pa mi nič ne zveni prav. Ampak, ja – dobro in veliko. In če imaš tak apetit, je zelo malo verjetno, da se boš premosorazmerno lahko tudi gibal. In tako smo prigarali kar nekaj kilogramov in, milo rečeno, najstniška leta niso bila ravno dopust.« Danes je drugače, več časa posveča svojemu zdravju in počutju: »Mučim se. Na fitnesu, na vadbi Xbody, jem veliko sadja, zelenjave, pazim, kaj in koliko pojem.«
Opravičilo sosedom
K njegovi današnji priljubljenosti pa ni pripomogla le njegova radijska in voditeljska vloga, temveč tudi vsestranskost in številni talenti, ki jih premore. Tako je že v otroštvu neizmerno rad pel, njegov pevski talent pa smo lahko spremljali tudi v oddaji Znan obraz ima svoj glas: »V bistvu sva že z babico Martino ogromno pela. Ona je imela cele zbirke pesmaric in potem sva šla kar po vrsti. Vem, da sem lahko vse popoldneve presedel na naši gugalnici z walkmanom in pel, tako da bi se na tem mestu iskreno opravičil sosedom. Leta smo imeli lokalno gorenjsko pevsko tekmovanje 1. glas Gorenjske, kjer je nekoč zmagala tudi Helena Blagne, tako da so me prijavili na tekmovanje. Takrat smo peli ob živi spremljavi. O, marija, me je bila groza! In takrat se mi je tudi zgodil prvi 'blackout' na odru. Besedilo je šlo iz glave in tisti dve minuti sta bili večnost. Ampak nisem pa zbežal z odra, če to kaj šteje.«
Kot član Radia Aktual ima rad predvsem glasbo, ki jo tam vrtijo, rad pa prisluhne tudi drugim: »Jazzu, elektroniki, danceu. Zadnje čase pa se navdušujem nad vinilnimi ploščami in iščem bolj ambientalno muziko, soul, jazz pa tudi disco. Odlične glasbe je pač preveč, da bi se omejeval.« Poleg glasbe pa se rad ukvarja tudi z igralstvom, režijo in sinhronizacijo risank. Ta področja ga še vedno zelo zanimajo in že letošnje poletje se spet vrača na odre: »Obudili bomo enega najbolj epskih muzikalov. Ne vem, koliko lahko že povem, ampak samo rekel bom – Veronika. Pravkar pa končujemo še novo celovečerno risanko Noetova barka. Kdaj pride v kino, še ne vem, je pa ogromno lepih pesmi in živali imajo seveda glavno vlogo.«
Nikoli ni bil jokica
Kot se za okroglo obletnico spodobi, je svojih štirideset let tudi spodobno proslavil, četudi letos ni bilo čisto vse v njegovih rokah, saj je doživel kar nekaj presenečenj: »Najprej so me v soboto pred rojstnim dnem odpeljali na izlet v neznano. Z vlakom. Ničesar nisem vedel. Potem pa so eden po eden na postajah vstopali prijatelji in sodelavci. In ko se je zdelo, da smo že vsi in smo se vozili po Kopru, ki je bila končna postaja, z električnimi skiroji, se je pripeljal partybus s še preostalimi kolegi. Odpeljali so me v glamping in me res ganili do solz.« In ko je dejansko prišel njegov rojstni dan, so si presenečenja še sledila: »Zjutraj pridem v službo, kjer me je najprej sovoditeljica Žana spodila od delovnega pulta z mešalko, mi predvajala klice moje družine, potem pa so prišli trije možje v črnem in me ugrabili. Drugim sodelavcem so naložili razne naloge za odpustek in res smo se zabavali – celo do predsednice Nataše Pirc Musar je morala Žana. Žicali so denar na ulicah. Iskreno, sem upal, da jim ne uspe, ker so mene moji ujetniki ves čas razvajali s penino in kaviarjem. Ko pa so me vrnili, je sledil šok – eden mojih najljubših komikov Marko Žerjal me je na Aktualovem odru 'roastal', na koncu pa je prišel še eden mojih najljubših izvajalcev Matija Cvek in zapel pesem Visine, na katero me veže toliko lepih spominov. Spet sem jokal in še ta trenutek, ko vam govorim o tem, me ne pusti ravnodušnega. Hvala, hvala, hvala! Očitno sem kakšno stvar že naredil prav. Nikoli vas ne pozabim. No, pa moram spet po robček. Pa sploh nikoli nisem bil jokica!«
Klemen pravi, da trenutno svoja leta kar občuti: »V treh dneh sem preživel kar dve ugrabitvi od sodelavcev in prijateljev. Sicer se pa moram velikokrat spomniti, da nisem star toliko kot moji mlajši kolegi. Če pomislite, da sem prišel v medije pri štirinajstih letih, sem bil posledično večinoma najmlajši v ekipi. Bil! V moji glavi sem še, no. Ne vem, ali smo moški pri štiridesetih res v najboljših letih, se pa strinjam, da se lepše zaživi šele v tridesetih. Pa kakšna bolečina manj v križu bi bila tudi v redu.«
