Po letu 2020, ko je Ana Soklič s prepoznavnim vokalom s pesmijo Voda ostala brez evrovizijskega nastopa, je na srečo dobila drugo priložnost in leto kasneje na velikem odru Evrovizije v Rotterdamu zapela svojo pesem Amen. Po vrnitvi nazaj si je vzela odmor, ki je trajal skoraj dve leti. »Vsi mislijo, da sem imela nesrečno leto, kar sama sploh ne morem reči, prej bi trdila nasprotno. Sem namreč zelo vesela, da sem vseeno imela veliko priložnost predstaviti kar dve svoji evrovizijski skladbi. Obe skupaj vidim kot paket, ki ga ne bi nikdar spreminjala, niti malo. Se je pa že moralo tako zgoditi, verjetno z določenim namenom. Težko je o tem govoriti, kaj bi bilo, če bi bilo ... Vesolje je zgleda tako želelo in prav je tako,« pravi pevka in dodaja, da je bila njena evrovizijska skladba Amen njena zadnja, saj se je odločila, da nekaj časa ne bo nastopala. »Lahko rečem, da sem si vzela eno lepo pavzo, ki je bila v tistem trenutku nujno potrebna. Da lahko malo sprežeš in vidiš, kako boš spet stvari na novo postavil, da bodo sveže. Je pa res, da sem si vzela odmor od nastopanja, ne pa od ustvarjanja. Veliko smo počeli vmes v teh dveh letih premora, saj smo z ekipo pripravili veliko novega materiala.«

Bohinjsko dekle

»Mnogo je plati, ki jih javnost pri meni še ni uspela dovolj spoznati. Tako kot sem v zasebnem življenju lahko zelo mila in preprosta, sem na odru popolnoma drugačna oseba. In prav to zgodbo predstavljam v svoji novi pesmi Bohinian girl, Bohemian woman,« v smehu pove znana Gorenjka, ki zdaj, za razliko od zadnjih prepoznavnih balad, poje zelo energično pesem s pomenljivim naslovom, da je tako bohinjsko dekle kot tudi bohemska ženska. »Ne morem in tudi nočem zanikati, da sem rojena v Bohinju, kjer sem preživljala otroštvo, ampak hkrati pa vem, da je moja duša doma pri soulu, gospelu in jazzu, kar je dejansko glasba temnopoltih. In ta dva svoja osebna svetova sem izlila v nove pesem, ki jo pojem v angleščini. Vedno, odkar pomnim, sem si želela ustvarjati glasbo z bogatimi afriško-ameriškimi glasovi, ki jim nihče ne more stopiti ob bok topline, razsežnosti in moči. Največja sreča in radost zame osebno je ta, da sem, tako kot pri skladbi Amen, tudi tokrat sodelovala z zlatima Dorianom Holleyjem in Nayanno Holley, ki sta ustvarjala glasbo za Michaela Jacksona, Pink, Kelly Clarkson, Robbieja Williamsa, Johna Legenda, Coldplaye in druge, da sta prispevala svoj inštrument znotraj njihovega zbora, torej spremljevalne glasove v moji novi pesmi. To meni ponazarja odprta vrata v raj, takšno sodelovanje mi pomeni vse. Pesem, ki jo je ustvarila skupaj z Bojanom Simončičem, ima ljubezensko sporočilo: »Govori o tem, kako nas lahko ljubljena oseba potegne iz teme, ko je človek na tleh. Sicer pa sama vedno prisegam na to, da oblikujem svoj glas na mnoge načine, ki odražajo moja čustva. Všeč so mi barve in strukture in, priznam, tudi na drugih področjih v življenju sem takšna,« nam še zaupa 39-letna vokalistka. »V meni živita dve Ani - Ana slovanska duša in ameriška Ana, ta, ki leti takrat, ko poje, kot znajo Američani. Evropa pa je pevcem manj naklonjena, se mi zdi, da enostavno nismo tako postavljeni. Razlog je jezik in spevnost slednjega. Drugače pa meni še vedno dišijo vinilke, velike plošče, ki nosijo analogne čase. Imajo nekaj, kar ostane, ne razvodeni. Navsezadnje nosijo tudi glasbene zapise, ki so oblikovali glasbeno zgodovino. En gramofonski predvajalnik si imava s partnerjem Petrom tako ali tako v bližnji prihodnosti, ko bova imela stanovanje prenovljeno, namen privoščiti. To nama ne uide, saj sva oba velika ljubitelja tistih, malce retro časov,« še v smehu prizna zaljubljena pevka.