Miha Debevec
»Na Rakitni, kjer živim, je medved nekaj povsem vsakdanjega. Čeprav se pogosto sprehajam v naravi, sem imel do sedaj eno samo srečanje z njim, pa še takrat se je samica z mladičem zadrževala na robu vasi ob gozdu precej daleč od mene. Je pa moj oče pred leti med nabiranjem gob presenetil medveda čisto od blizu. Nekaj časa sta se le gledala, nato pa je kosmatinec odkorakal stran. Ne spomnim se niti enega primera, da bi na Rakitni ali njeni bližnji okolici medved napadel ali poškodoval človeka. Zato sem zelo žalosten, kadar zaradi domnevne nevarnosti ne najdejo nobene druge rešitve kot le odstrel živali. Medvedi so zelo lepi in to da ga imamo na našem področju, se mi zdi izjemno bogastvo.«
Staš Škrabec
»V začetku julija bo minilo 15 let, kar sem med tekom po gozdu preživel bližnje srečanje z medvedko. Ko mi je bilo jasno, da ji ne bom ušel, sem se samo vrgel na tla in se delal mrtvega. Ugriznila me je v nogo in popraskala po vsem telesu, potem pa je na srečo odtacala za svojim mladičem. Pred dogodkom sem se bolj bal, da bom kdaj srečal medveda. Ko je v gozdu zašumelo, sem vedno pomislil nanj. Zdaj vem, da, ko zašumi, je to največkrat kuščar, ptička, zajček, morda srnica. Medved je ali neslišen ali pa je zelo glasen. Običajno se pa itak umika pred človekom. Pred 5. julijem 2008 sem zjutraj vedno hitel v službo, zdaj pa si vzamem čas za zajtrk in še kaj. Ko enkrat pogledaš smrti v oči, se prioritete rahlo premešajo.«
Betka Šuhel
»Znanci mi kažejo na svojih telefonih filmčke srečanj z medvedom med pohodi na Sv. Ano nad Ribnico pa na Krim in to je zame dovolj velik razlog, zakaj v konce, kjer je velika verjetnost, da ga srečam, niti slučajno ne zaidem. Razen v veliki družbi in ob glasnem klepetu. Sama medveda drugaše še nisem srečala in upam, da te »priložnosti« tudi nikoli ne bom dobila. Medvedov se res bojim!«
Kamenko Kesar
»Na Rakitni, kjer občasno prebivam, sem imel dve srečanji z medvedi. Prvo se je zgodilo zvečer. Stal sem zunaj, zaslišal pokanje vej in trenutek kasneje so se pred mano pojavili medvedka in dva mladiča. Ona me je nekaj časa gledala, potem je z obema kepicama odkorakala vstran. Drugo srečanje sem doživel sredi dneva, ko sem se pogovarjal s sosedi in v enem trenutku se je sosed zadrl: »Medveda imaš za hrbtom!« Obrnil sem se in ga zagledal. Star je bila kakšni dve pomladi in bežal je navzdol po strmini in proti gozdu…«
Saša Einsiedler
»Živim na območju medveda in seveda sem ga že videla. Na srečo z varne
razdalje - jaz pred hišo, mali medo pa je bil na robu gozda. Na takšen
način jih imam zelo rada, manj pa si želim, da bi ga srečala v gozdu. Priznam, da zato ne kolovratim veliko naokoli. Malo me je strah in če se z mislijo na to, da ga lahko srečam, skušam sproščati, potem sprehod najbrž nima smisla. Če že grem v gozd, poskušam biti glasna, da se medo prej umakne. Sicer grem pa raje na sprehod skozi vas, kjer se počutim bolj varno.«
