»Vsega pa ne bi zmogel, če mi ob strani ne bi stali moji najbližji – žena Irena, hči Iva in sin Marko, ki so me vsak dan obiskovali v bolnišnici v Izoli, kjer sem ležal v komi, in pozneje v rehabilitacijskem inštitutu Soča, kjer so me v treh mesecih spet postavili na noge,« pravi glasbenik, ki je pred kratkim v krogu najbližjih praznoval 61. rojstni dan, zdaj pa se veseli rojstva novega vnuka Jureta, ki ga bo okoli novega leta rodila hči Iva.

»Za mano so težki tedni in meseci, dnevi negotovosti in upanja. Prvih dni v izolski bolnišnici se ne spomnim, saj sem tam ležal v komi. Enkrat nameravam iti tja na obisk in si ogledati sobo, saj mi manjka ta košček filma,« pripoveduje Slavko, hvaležen osebju, ki mu je v najtežjih trenutkih stalo ob strani. Prav tako ne more pozabiti dr. Klemna Grabljevca, ki mu je predlagal rehabilitacijo v Soči. Razložil mu je, kako bo potekalo okrevanje, in ga pogosto obiskoval. »Prvi dnevi so bili še posebno naporni, saj me je zaradi ležanja in oslabljenih mišic vse bolelo. Počasi sem se le sestavljal, zadnji mesec pa sem se počutil kot kralj. Sam sem bil v sobi, Irena me je vsak petek za konec tedna odpeljala domov, kjer so me čakali moji najbližji. Obiskovali so me številni prijatelji, vsi 'moji' iz občine in krajevne skupnosti, številni glasbeniki in drugi. Potrdilo pa se je pravilo, da v nesreči spoznaš prijatelje.
Več v tiskanem izvodu Zvezd