Dva razloga sta, eden je ta, da so o njem posneli kratki film, drugi pa ta, da zdaj film Mož, ki ni mogel molčati pobira nagrade na filmskih festivalih po vsem svetu in je bil nedavno nominiran za oskarja v kategoriji igranega kratkega filma.
To je ne le prva oskarjevska nominacija za Hrvaško po osamosvojitvi, oskar, če 3. marca na podelitvi tudi zares pride, bo tudi majčkeno naš, saj je Slovenija sodelovala kot koproducent (poleg Hrvatov, Francozov in Bolgarov), pa še direktorja fotografije Gregorja Božiča smo prispevali.
Črna sobota
Čovijek, koji nije mogao šutjeti, tako se film izvirno imenuje, je posnet po resničnem dogodku iz leta 1993. Junak, ki je pogumno dejanje plačal z življenjem, je bil Hrvat Tomo Buzov (1930–1993), doma iz bližine Splita, upokojeni častnik JLA, ki je upokojitev in vojno dočakal v Beogradu, kjer je živel z ženo in sinom. Sin Darko je bil na služenju vojaškega roka v Podgorici in Tomo, ki ga je skrbelo zanj, se je 27. februarja 1993, sobota je bila, v Beogradu vkrcal na vlak št. 671 (671 je bil delovni naslov filma), da bi ga obiskal. Vlak je končno odpeljal s skoraj enourno zamudo, v zadnjem hipu se je na že tako polni vlak zgnetla še skupina oboroženih vojakov.
Že na začetku, tako so pozneje izpovedale priče, so se na vlaku dogajale neobičajne stvari, na primer to, da je sprevodnik, ki sta ga spremljala dva policista, ob pregledovanju vozovnic nanje pisal imena potnikov, uradno zaradi kontrole, ker se je menda »pojavil neki šverc«. Kratek odsek proge Beograd–Bar vodi tudi čez Bosno in Hercegovino, vendar se vlak na bosanski postaji Štrpci ne ustavlja. Tistikrat se je. Že ko se je približeval bosanski meji, sta na hodnikih policija in vojska ločevali potnike, muslimane so zadržali na hodniku, preostale so nagnali v kupeje. Ko se je vlak povsem mimo voznega reda ustavil v Štrpcih, je četniška paravojaška skupina Beli orli z njega odvedla skupino civilistov. Drugi potniki se temu niso upirali, vsi so molčali, samo Tomo Buzov je spraševal vojake, kaj počnejo, čigava vojska so pravzaprav, pa so rekli, da se ga to ne tiče in naj da mir. Ko so začeli ločevati potnike, je sedemnajstletnega fanta, Bošnjaka, za roko potegnil v kupe in ga posedel na svoje mesto, sam pa odšel na hodnik. Dogajanje, tako pravi Tomov sin Darko, je neki Srb iz istega vagona posnel na kaseto, a je ni mogel predvajati na sodišču, ker je niso sprejeli kot dokaz. Od okrog 500 ljudi na vlaku se še leta pozneje večina o dogajanju tiste sobote ni upala pričati na sodišču.
Ljudje v uniformah so z vlaka odvedli dvajset ljudi, 19 muslimanov in enega Hrvata. To je bil Tomo. Zdi se, da so ga ustrelili takoj za postajo. Preostale so odvedli in pobili pozneje. Še prej so jih pretepli. Najmlajši je imel šestnajst let. Nobenega od njih niso nikoli več videli.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
