Spoznala sta se sredi 80., ko sta bila oba zelo priljubljena na jugoslovanski sceni. Bi lahko primerjala takratno glasbeno sceno z današnjo?
Wolf: Največja razlika je gotovo to, da so ljudje glasbenike obravnavali drugače, kot jih danes. Bilo je več spoštovanja, navdušenja. Oba sva šla skozi čase, ko so nama metali na oder hlačke, modrčke. Vmes je prišlo obdobje, ko je to zamrlo, Slovenci smo postali nekako sramežljivi. Današnja mladina pa spet hodi ven, navija in nas ima za zvezde.
Daniel: Jaz sem v 80. kar šest let preživel na Norveškem, Švedskem in Danskem, tako da nisem imel toliko stika s sceno v Jugoslaviji. Bil sem ena največjih zvezd v Evropi in Skandinaviji, saj mi je kot enemu izmed redkih uspelo tudi zunaj meja Jugoslavije. So pa imele republike pri nas vsaka malo drugačno glasbeno sceno. Rock je v teh časih prišel iz Sarajeva, mainstream pop iz Zagreba, iz Makedonije in Sarajeva je prihajala orientalna, vzhodnjaška glasba. Ljubljana je bila posebna, imela je evropski prizvok, vaši glasbeniki so bili kakovostnejši, akademski. Za jug je bila Slovenija vedno na višji ravni.
Wolf: Poslovno pa je bila Juga boljša. Takrat niti jezik ni bil nepremostljiva ovira. Hrvati so postali za jezik občutljivi šele po vojni. Prej smo nastopali po jugu tako v slovenskem kot v hrvaškem jeziku. Nikoli mi nihče ni rekel, da je moja hrvaščina slaba, kot mi je pred kratkim hrvaški producent naštel kar 44 napak v dikciji pri samo eni skladbi! (smeh) Zdaj kot slovenski avtor na Hrvaško ne moreš priti. Še Luka Basi ne more prodreti, kot bi si želel.
Nekoč so bili na sceni tudi klani, ki so kakšne forsirali, druge pa onemogočali, kajne?
Daniel: Zmeraj je bilo tako! Večina tistih, ki so uspeli narediti kariero v bivši Jugi, so bili sinovi ali hčere generalov, polkovnikov …
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
