S svojo neposrednostjo, humorjem in pozitivno naravnanostjo vodi skozi trenutke strahu in negotovosti, ki jih doživlja vsak, ki se znajde v vlogi negovalca brez izkušenj in medicinskega znanja. Kako težko je svojcem, dobro ve, saj že deset let skrbi za nepokretno mamo z demenco. To jo, poleg neprecenljivih delovnih izkušenj, naredi točno tako strokovnjakinjo in človeka, kot ju njen poklic zahteva.
Vaš poklic je gotovo eden najtežjih v medicini. Umiranje, stiska in žalost vas spremljajo vsak dan. Kako se s tem spoprijemate?
Tudi mi včasih jokamo. To so težke situacije in velike čustvene stiske. Ravno smo gospo, ki je bila hospitalizirana pri nas na oddelku, selili v hišo Ljubhospica. Pri nas se je dobro počutila in selitev je bila zanjo zelo velika sprememba. Hči je bila zelo prizadeta, ker se mama ne počuti dobro. Želela je poskrbeti zanjo, ni pa je zmogla imeti doma. Takšne situacije so čustveno zelo težke in se tudi nas dotaknejo. Sploh če imamo ali smo imeli tudi sami take izkušnje. Še mi, ki smo »profesionalci«, včasih težko zmoremo, kaj šele nekdo, ki je z danes na jutri postal negovalec. Humor nam v tem poklicu, v teh situacijah zelo pomaga, pa pozitivna naravnanost.
Ko zdravnik priporoči paliativno oskrbo, je to pogosto pospremljeno z besedami »mi ne moremo nič več narediti«. Večina ljudi ob njeni omembi tudi zato pomisli na bližnji konec, na smrt.
Paliativci smo zelo občutljivi, ko nekdo reče, nič več se ne da narediti. To nikoli ni res. Še v zadnjih dneh ne, kaj šele na začetku paliativne oskrbe. Paliativa se namreč začne že takoj, ko pri bolniku ugotovijo neozdravljivo bolezen, namenjena pa ni le njemu, ampak pomeni tudi podporo bližnjim. Večina si predstavlja paliativo kot pomoč v zadnjih dneh ali tednih, a marsikdo jo potrebuje že leta pred koncem. Osnovni namen paliativne oskrbe je namreč poskrbeti, da imajo tako bolnik kot svojci kljub bolezni čim večjo kakovost življenja. Pomaga ali vsaj naj bi pri vseh vidikih bolezni – telesnih, psiholoških, duhovnih in socialnih. Gre za čim boljše obvladovanje simptomov bolezni, za to, da se bolnik čim bolje počuti, ima več energije, lahko čim dlje živi čim bolj normalno. V zadnjem obdobju bolezni in med umiranjem je obravnava intenzivnejša in se vanjo lahko vključijo specializirani timi. Sicer pa naj bi jo izvajal osebni zdravnik skupaj s patronažno sestro. Specializiranih ekip je zagotovo premalo in na Onkološkem inštitutu se dušimo pod težo potreb, saj dobivamo bolnike od vsepovsod. Ob tem pa naših bolnikov ne moremo dati na čakalni seznam, saj smo zadnji v vrsti, umiranje pa ne čaka.
Tudi pri nas zdravstvenih delavcih je dolgo trajalo, da smo spoznali, da je treba ljudem tudi pri umiranju pomagati in da je to tudi naša naloga. Paliativa je zato mlada stroka. Prej smo razmišljali samo o tem, kako zdraviti in pozdraviti. A živimo čedalje dlje in zato živimo tudi z neozdravljivimi boleznimi, ki bi nas včasih hitro pokopale. Večina nas bo umrla s kronično boleznijo in ne zaradi nekega akutnega stanja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 29. april, 2024.
