»Počakala bom, če bo razstava Od korzeta do žaketa: oblačilni videz Ljubljančanov 1850–1950 v Mestnem muzeju navdušila gospe za klobuke, sicer se bom počasi poslovila,« pravi Dobnikarjeva. Prestolnica bo tako ostala brez nekoč nepogrešljive modistke.
Obisk salona, polnega klobukov najrazličnejših modelov in barv, človeka ponese leta nazaj, ko so ljubljanske dame še redno zahajale k modistki Mimi Dobnikar in z njeno pomočjo izbirale elegantne klobuke. »V prvem desetletju mojega dela, nekje od leta 1985 naprej, je na ljubljanskih ulicah prevladovala eleganca. Veliko je bilo srednjega sloja in ženske so si klobuke lahko privoščile,« se spominja gospa, ki se je sicer že pred desetimi leti upokojila, a ima svoje delo tako rada, da še vedno vsako jutro z veseljem odpre vrata svojega salona. »Eleganci je sledila moda iz džinsa, zraven so ženske nosile barete, potem pa je standard začel upadati, ni bilo več toliko srednjega sloja. Mlajše ženske so se odločale bolj za športne čepice, tiste, ki so nekoč zahajale k meni po klobučke, pa so pomrle.« Vmes so prenavljali Trubarjevo, prišla je epidemija covida, poleg tega pa so tudi zime vedno bolj mile, zato ni čudno, da povpraševanje po teh elegantnih ženskih modnih dodatkih upada, razmišlja Dobnikarjeva.
Edina v svoji generaciji
Najprej je sicer mislila, da bo fotografinja, kot je bil njen oče, ker pa je svojim punčkam od nekdaj rada šivala oblekice in kapice, si je premislila in se odločila za modistko. V srednji tekstilni šoli je bila edina v programu za ta poklic, se spominja. »Sestrina prijateljica mi je povedala za modistko, ki je potrebovala pomoč. Z njeno mamo sva obiskali to gospo in takoj sva se začutili.« Pri njej si je pridobivala praktično znanje in se učila klobučarskega dela, pouk pa je obiskovala skupaj z bodočimi šiviljami. »Po mojem sem bila ena zadnjih šolanih modistk,« se spominja. Po končanem šolanju je nekaj časa delala pri tej gospe, ker pa dela ni bilo dovolj, da bi se z izdelovanjem klobukov lahko preživljali obe, se je Mimi zaposlila v vrtcu in med otroki prav tako zelo uživala.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
