Pred približno desetimi dnevi je v Haagu na Nizozemskem potekal okoljevarstveni protest, eden od mnogih, s katerimi zaskrbljeni, tesnobni, jezni beli ljudje na severni polobli oplenjenega planeta izražajo svojo zaskrbljenost, tesnobo in jezo ter pritiskajo na odločevalce, naj naredijo konec zastrupljanju Zemlje. Dogodek sam po sebi ne bi bil nič nenavadnega, ne nazadnje so v teh časih takšne akcije že skoraj vsako uro vsakega dne, kajti stanje je že resnično alarmantno – ob zvončkih sredi januarja in nevarnosti vročinske kapi na začetku aprila pač samo še največjim trdobučnežem ni potegnilo, da vsi skupaj, od stenice do kita, živimo in se kuhamo v velikanskem ekonom loncu. In tako bi bile haaške demonstracije deležne kvečjemu kakšne provizorične omembe v nizozemskih medijih in na družbenih omrežjih, če ne bi na njih po dolgem času spet zagledali tistih ob besa spačenih ustnic, tistih srepečih oči, tistega svetovno prepoznavnega obraza, ki je po malem že začel drseti v pozabo: obraza švedske okoljevarstvene megavplivnice Grete Thunberg.
Ja, za vse, ki ste se spraševali, kje je in kaj počne: jezna prerokinja apokalipse je še vedno tukaj, še vedno protestira in še vedno bere levite svetovnim voditeljem. A medtem ko je okolje vse bolj uničeno, se zdi, kakor da je Gretina moč nad množico vse manjša – kakor da bi se topila pod neusmiljeno naraščajočimi temperaturami. Na protestu v Haagu se je morala 21-letna Thunberg zaganjati v policijo, da so lahko nastali zadosti fotogenični in za množične medije uporabni prizori. Nekdaj bi zadostovalo že zgolj, da bi se pojavila, izrekla nekaj pikrih na račun nesposobnih in/ali pokvarjenih svetovnih voditeljev in malo priprla oči, naredila grimaso ali dve in že bi o tem nastala posebna stran na Wikipediji. Tako pa se zdi, da se Greti Thunberg že dogaja usoda mnogih idolov, ki so svoj čas veljali za obraze prihodnosti in navdihujoče blagovne znamke – kot je za vse to pred njo na primer veljala mlada Pakistanka Malala Jusafzai, s 17 leti najmlajša prejemnica Nobelove nagrade za mir.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 16., 16. april, 2024.
