Naša je še premajhna, da bi ji razlagala o tem,« pravi mama drugošolca. »Poslala sem jo v šolo, če bo kaj spraševala, ko pride nazaj, se bomo pa pogovorili.« Enak pristop je ubrala večina staršev v razredu. Tiste, ki so vedeli, kaj se dogaja, so očetje in mame po najboljših močeh pomirili in jim zagotovili, da so v šoli varni. »Naš sicer ni nič vedel o tem, a sem se z njim vseeno pogovorila,« pove ena od mamic. »Razložila sem mu, da bo danes v šoli poostren nadzor in naj se tega ne ustraši. Povedala sem mu, da so žal včasih ob nas tudi ljudje, ki nam želijo škodovati, in da je treba poskrbeti za varnost. Nisem pa mu govorila o pištolah in streljanju.« Drugi starši so imeli večje težave, otroke so prestrašili tisti iz višjih razredov. »Sinu so starejši otroci rekli, da bo jutri nekdo prišel v šolo s pištolo in jih vse pobil. Bil je v hudi stiski. Hotel je vedeti, kam naj se skrije, kako naj uide. Grozno je bilo videti strah v njegovih očeh. Ni šlo drugače, kot da mu dejansko dam neke osnovne napotke, kako ravnati v primeru strelskega napada,« pripoveduje še ena od mamic.
Starejši otroci so, roko na srce, dogajanje v precejšnji meri izkoristili kot izgovor, da so lahko »špricali« šolo. Marsikje so bili višji razredi bolj prazni kot nižji. Nekatere med njimi pa je bilo čisto zares strah. Za generacije, ki odraščajo s spletom, je svet veliko manjši in bližji kot za nas, ki še imamo v glavah zarisane državne meje. Ko berejo o strelskih pohodih v ZDA, Franciji, na Finskem, to ni nekje daleč, je realna možnost, ki se lahko zgodi tudi njim. Starše pa nas je vsa groza te možnosti v veliki meri zares zadela šele ob masakru v Beogradu. Marsikdo je bil izgubljen v dilemi, kako se o vsem skupaj pogovoriti z otroki. Ali jih predvsem prepričevati, da so varni in da se ne bo nič zgodilo, ali jih obenem poučiti, kako naj ravnajo, če bi do napada zares prišlo, in s tem potrditi njihove strahove, da se kaj takega v šoli nekoč lahko zgodi. Marsikdo je te dni brskal po spletu za navodili. Ameriški pedopsihologi, ki imajo s posledicami strelskih pohodov že vse preveč izkušenj, poudarjajo, da naj z otroki pred sedmim, osmim letom o tem sploh ne govorimo, dokler ne vprašajo sami. Tudi v tem primeru priporočajo, naj bodo naši odgovori zelo preprosti, kratki in pomirjujoči. Tako pri manjših otrocih kot pri najstnikih je pomembno, da jih povprašamo, kako se oni ob tem počutijo, in da njihovih čustev ne dajemo v nič. Ob tej temi jih lahko učimo o tem, kako pomembno je, da ljudje drug z drugim lepo ravnamo ter da o vsakem nasilju in nadlegovanju povemo učitelju ali staršem, pa naj gre za otroka samega ali katerega od vrstnikov. Starejše otroke lahko poučimo o tem, kako ravnati v primeru napada, da bi se čim bolje zavarovali, a ne v smislu strašenja, temveč veščine, ki jih dela bolj varne. Pomirimo jih lahko tudi z dejstvom, da je pri nas zelo težko priti do strelnega orožja, še če si odrasel, kaj šele če si otrok.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 16., 16. april, 2024.
