Sistem prikrivanja napak v zdravstvu
Razčistimo že na začetku: namen pričujočega članka ni zganjati moralno paniko in/ali klicati k linču kogarkoli. Njegov namen je osvetliti ali pa vsaj nakazati dejanski obseg napak v slovenskem zdravstvu, predstaviti njihov človeški davek in predvsem to, kako zelo togi, neživljenjski in luknjasti so mehanizmi za njihovo preprečevanje. Kajti ne le, da nihče ne ve točno, koliko napačnih organov je operiranih, koliko vzorcev zamešanih in koliko bolnikov po nesreči umre vsako leto po slovenskih bolnišnicah – še več, zdi se, da je celoten sistem (namenoma?) zastavljen tako, da se te zadeve pometejo pod preprogo.
Napake so sestavni del vsakega, tudi najučinkovitejšega zdravstvenega sistema na svetu, in Slovenija seveda ne more biti nobena izjema; pri milijonih obravnav, preiskav in posegov je pač neizprosno statistično dejstvo, da se bo v določenem odstotku nekaj zalomilo. Slovensko javnost tako vsako leto razburi nekaj medijskih objav zgodb težko zašuštranih bolnikov; letos sta za zdaj posebej odmevali odstranitvi želodca in prostate napačnima bolnikoma zaradi zamenjave vzorcev v preiskavah. A velika večina takšnih primerov zaradi razlogov, ki se jih bomo dotaknili v nadaljevanju, nikoli ne pride v javnost. In tako lahko celotna družba, razpeta med skrajnostma grozljivih ljudskih anekdot o mesarjenju bolnikov in na drugi strani papeško držo zdravniških organizacij, samo ugiba, kolikšen je dejansko omenjeni odstotek napak v zdravstvu. Z gotovostjo pa lahko rečemo, da bi se ga dalo občutno znižati in da bi lahko rešili marsikatero življenje.
Nemoč angelov varuhov
Tako rekoč prva bojna linija pri ugotavljanju napak so zastopnice in zastopniki pacientovih pravic; trinajst jih je, nameščeni pa so v desetih mestih po vseh slovenskih regijah. Vsi skupaj so v letu 2022 (za lansko še niso oddali svojih poročil) obravnavali 12.247 zadev, pri čemer delujejo kot nekakšni braniki interesov bolnic in bolnikov v zdravstvenem sistemu, zbirajo pa tudi pričevanja bolnikov in njihovih svojcev o sumih strokovnih napak. Gre za kršitve pacientove pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave, med njimi pa so tudi takšne, ki so se končale s smrtjo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
