Pred dvema letoma je bila 46-letna Petra Korda iz Maribora popolnoma na tleh – telo ji je sporočalo, da je nekaj zelo narobe, vsi zdravniški izvidi pa so bili b. p. Kot samostojna podjetnica s področja zdravega življenja s poudarkom na hrani je sodelovala z veliko podjetji, kar je od nje zahtevalo ogromno dela. Svetovala in pomagala je marsikomu, zase pa ji je zmanjkalo časa in energije. Da je izgorela, očitno ni nihče pomislil. Vse, kar ji je zdravnik predpisal, je bil apaurin. Njo pa je vse bolelo, v prsih jo je tiščalo, bila je brez energije in tudi hoje ni več zmogla. Poleg tega se je zelo zredila in bila z več kot stotimi kilogrami (največ jih je imela 105) seveda slaba reklama za svoje delo. Toda hrana je bila njena tolažba in zatočišče. Danes ve, da se je prenajedala, da bi nahranila svojo poškodovano, žalostno dušo. Bila je obupana in čedalje bolj anksiozna. Nazadnje pa zaradi izgorelosti tudi delati ni več mogla. Nihče mi ne more pomagati, si je rekla, torej moram sama najti drugo, novo pot.
»Danes vem, da je v pljučih doma žalost; življenje mi ni dalo dihati. Bolela me je zlomljena duša, morala sem jo nahraniti, zato sem jedla in jedla.«
Tapkanje, pot do čustvene osvoboditve – in izgube kilogramov
Odrešitev je prišla z oglasom za zanimivo delo, ki bi ji bilo pisano na kožo. Prišla je na pogovor k Asji Dominko, ta pa je hitro zaznala, da je Petra v hudi stiski in potrebuje pomoč. Vključila jo je v svoj trimesečni program, v katerem je EFT ali tapkanje – poleg drugih tehnik, ki preobražajo negativne podzavestne vzorce – še zlasti pomembno, ker »zdravi« potlačena čustva. In teh je bilo pri Petri res veliko: »Marsikaj me je očitno bolelo in žalostilo, toda tega sem se zavedela šele, ko sem prišla v Asjin program. Ko sva začeli s tapkanjem, so se kmalu v meni začela zdraviti tudi boleča, žalostna čustva; oči so bile premalo za vse solze, ki sem jih izjokala. Moje telo je kričalo od žalosti, ki je bruhala iz mene kot orkan. In bolj ko sem se čustveno osvobajala, manj hrane sem potrebovala, kilogrami pa so kar kopneli.« S spontanim izgubljanjem teže se je v njej marsikaj spremenilo, predvsem je telo začelo zavračati nezdravo hrano – čips, pecivo, predelano živila in še marsikaj, kar je prej uživala v velikih količinah, čeprav ni bila lačna.
V program je prišla zaradi zdravljenja anksioznosti in izgorelosti, stranski učinek pa je bila izguba teže. Skoraj mimogrede je izgubila dvajset kilogramov, nato pa se je odločila, da bo prišla na svojo prvotno težo. Sedaj tehta 74 kg, želi pa jih izgubiti še sedem. Uživa zdravo hrano, zato ji zadoščata dva obroka na dan, ki ju poje v osmih urah, saj pazi, da 16 ur ne je. »Prehrano sem si uredila s prekinitvenim postom in pri njem bom vztrajala,« pravi.
Življenje mi ni dalo dihati. Petra se svojega otroštva skoraj ne spominja. V ospredju je predvsem mama, ki je pretežno sama skrbela za njo – ob pomoči precej starejših bratov, saj sta se z možem ločila, ko je bila Petra stara osem let.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v posebni izdaji revije Jana POMLAD, 26. 2. 2024.
