Spodaj je dokument, ki je nastal pred trinajstimi leti, leta 2011, in vendar kot bi bil napisan pred tednom dni. Včeraj. Ali danes zjutraj. Manifest za spremembo so sestavili »mladi iz Gaze«, tako so se poimenovali anonimni palestinski študenti, ampak do sprememb, ki jih zahtevajo, ni prišlo. »Ne samo da je v nevarnosti naše življenje, tvegamo tudi varnost svojih družin,« so takrat povedali britanskemu Guardianu, ki je objavil njihov eksplozivni zapis.
Manifest je krožil po spletu, podprlo ga je več tisoč ljudi. Sprememb ni bilo.
Leta 2013 je besedilo uglasbila skupina Borghesia in ga leto dni pozneje izdala tudi na plošči. Toda album s pesmijo je izginil iz kataloga glasbene založbe in z vseh pretočnih glasbenih platform.
Čisto pred kratkim so skladbo posneli še enkrat. In zgodba se je ponovila: ponudniki pretočnih glasbenih platfrom (Spotify, Apple Music, Deezer in drugi) so zavrnili predvajanje skladbe. Zato, so razložili, ker da ne izpolnjuje usmeritev pretočnih glasbenih platform.
Spodaj je prevod Manifesta. Močan jezik uporablja. Morda vas bo zmotil. A vas kljub temu prosimo, da preberete. Da tokrat ne pogledate stran.
Jebeš Hamas. Jebeš Izrael. Jebeš Fatah. Jebeš ZN. Jebeš ZDA! Dovolj, kar je preveč, je preveč!
Mi, mladina iz Gaze, smo tako siti Izraela, Hamasa, okupacije, kršitev človeških pravic in brezbrižnosti mednarodne skupnosti!
Najraje bi zakričali in predrli ta zid tišine, krivice, brezbrižnosti kot izraelski F16, ko predre zvočni zid; zakričali z vso močjo svojih duš da bi sprostili to neznansko frustracijo, ki nas razžira zaradi tega zajebanega položaja, v katerem živimo …
Jebeš Hamas. Jebeš Izrael. Jebeš Fatah. Jebeš ZN. Jebeš ZDA! Dovolj, dovolj, dovolj!
Siti smo tega, da smo ujeti v ta politični boj, siti noči, črnih kot oglje, ko letala krožijo nad našimi domovi; siti tega, da v varovalnem pasu streljajo nič krive kmete, ki obdelujejo zemljo, siti bradačev, ki se s puškami sprehajajo okrog in zlorabljajo svojo moč, pretepajo ali zapirajo mlade, ki protestirajo za to, v kar verjamejo; siti zidu sramote, ki nas ločuje od ostanka države in nas zapira na ta kot znamka velik košček zemlje; siti tega, da nas slikajo kot teroriste, doma narejene fanatike z eksplozivom v žepih in zlom v očeh; siti brezbrižnosti mednarodne skupnosti, tako imenovanih izvedencev, ki izražajo skrb in pišejo resolucije, a strahopetnih, ko je treba uveljaviti tisto, o čemer so se strinjali; poln kufer imamo takega usranega življenja, ko nas Izraelci zapirajo, Hamas nas pretepa, preostanek sveta pa ignorira.
Jebeš Hamas. Jebeš Izrael. Jebeš Fatah. Jebeš ZN. Jebeš ZDA! Dovolj, dovolj, dovolj!
V nas rastejo revolucija, nepopisno nezadovoljstvo in frustracija, ki nas bodo uničili, če ne najdemo načina, kako to energijo preliti v nekaj, kar bo spremenilo status quo in nam dalo upanje.
DOVOLJ! Dovolj bolečine, dovolj solza, dovolj trpljenja, dovolj nadzora, omejitev, krivičnega upravičevanja, terorja, mučenja, izgovorov, bombardiranja, neprespanih noči, mrtvih civilistov, črnih spominov, mračne prihodnosti, boleče sedanjosti, motene politike, fanatičnih politikov, verskega sranja, dovolj zapiranja!
Jebeš Hamas. Jebeš Izrael. Jebeš Fatah. Jebeš ZN. Jebeš ZDA! Dovolj, dovolj, dovolj!
MI PRAVIMO, NEHAJTE! To ni prihodnost, ki si jo želimo, Hočemo biti svobodni. Hočemo živeti normalno življenje. Hočemo mir. Prosimo preveč?«
Prispevek je objavljen v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
