Tako vsaj izhaja iz uradnega stališča evropskega parlamenta, nedavno sprejetega po nareku biotehničnih korporacij, ki iščejo vedno nove načine za plenjenje okolja in povečanje svojih dobičkov. Evropski poslanci in poslanke so namreč na predlog največje stranke v evroparlamentu, konservativne EPP, potrdili predlog, po katerem za del gensko spremenjenih organizmov (GSO) ne bodo več veljale dosedanje omejitve. Sedaj namreč velja, da morajo pridelovalci hrane izvesti študije tveganj za živila iz GSO, zagotoviti sledljivost njihovih sestavin in na embalažah izrecno navesti, da vsebujejo rastline z umetno spremenjenimi geni.
Po novem pa proizvajalcem ne bo več treba presojati tveganj za zdravje potrošnikov in okolje, prav tako jim ne bo treba posebej poročati o sestavah semen, žit, hrane in živinske krme. To sicer velja zgolj za rastline, pridobljene z najnovejšimi tehnikami genomske manipulacije (NGT), za katere korporacije, kot so Bayer, Syngenta in BASF, trdijo, da so povsem varne; za rastline, obdelane s starejšimi in še bolj spornimi metodami, bodo dosedanje omejitve veljale še naprej. »Nove tehnike genomske manipulacije so ključnega pomena za krepitev evropske prehranske varnosti in za vzpostavitev okolju prijaznega kmetijstva,« je po koncu glasovanja v Strasbourgu izjavila poslanka EPP Jessica Polfjärd. »Nova pravila bodo omogočila razvoj izboljšanih rastlinskih vrst, ki bodo zagotavljale boljši pridelek, bodo bolje prilagojene na podnebne spremembe ali pa bodo potrebovale manj gnojil in pesticidov.«
Ko se človek igra boga
Vse lepo in prav, toda evroposlanka je v svojem zvestem povzemanju korporativnih stališč »pozabila« omeniti, da imajo tudi najnovejše metode genskega inženiringa več temnih plati, ki skrbijo varuhe javnega zdravja in narave. Dolgoročni učinki teh NGT-metod namreč še vedno niso znani, kajti te tehnike so stare vsega nekaj let. Že zgolj sprememba enega gena sproži val sprememb in mutacij v DNK rastline – te mutacije je težko, če ne nemogoče, predvideti. Še bolj skrb vzbujajoči so vplivi tako vzgojenih žit in drugih poljščin na okolje; mutirane rastline, odporne proti škropivom ali pa celo sposobne proizvajati lastne strupe, s katerimi pobijejo škodljivce, utegnejo izpodriniti preostalo rastje in s svojimi strupi izbrisati cele populacije nič hudega slutečih čebel, metuljev in drugih živali, ki so življenjsko pomembne za ekosistem.
In ključno – nihče še ne ve, kako bi prehranjevanje s takšnimi rastlinami in iz njih proizvedenimi živili vplivalo na zdravje človeka.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
