Sedemnajstega februarja, sobota je, bomo slavili dan naključnih prijaznih dejanj, potem je pa 14. aprila, v nedeljo, še dan dobrih dejanj. To sta sicer neuradna svetovna praznika, praznovati ju je pa seveda treba. Februarski dan naključnih prijaznosti spodbuja majhne vsakdanje človeške prijaznosti, aprilski praznik pa je posvečen predvsem prostovoljcem, vsem prostovoljcem, karkoli že počnejo. A tole je bistveno: ljudje, institucije, cela mesta počnejo dobre stvari vsak dan v letu.
Pa smo šli in pogledali, kaj se po svetu dobrega dogaja.
Nenavadni primer radodarne dedinje
Leta 2022 je umrla bogata dedinja Traudl Engelhorn-Vechiatto (njen pokojni mož je bil pravnuk ustanovitelja kemične in farmacevtske družbe BASF) in premoženje, ki ga neuradno ocenjujejo na dobre štiri milijarde dolarjev (3,8 milijarde evrov), razdelila med več dedičev. Ena od njih, enaintridesetletna Dunajčanka Marlene Engelhorn, je že pred časom oznanila, da se bo odpovedala precejšnjemu delu svojega premoženja (govorila je o 90 odstotkih), zdaj omenjajo vsoto 25 milijonov evrov. Kako bo denar razdeljen, bo odločil poseben dobri svet, ki ga zdaj sestavlja. Naključno izbranim Avstrijcem, starejšim od šestnajst let, so na začetku januarja poslali deset tisoč vabil. Izbrali bodo 50 ljudi in 15 za rezervo, nato se bodo izbrani od marca do junija posvetovali v Salzburgu (za vsak vikend, ki ga bodo posvetili temu, bodo dobili povrnjene stroške poti, bivanja in hrane plus 1200 evrov plačila; ker je to, kar bodo počeli, »v službi demokracije«, pravi dedinja). Marlene nima možnosti veta na njihovo odločitev, obstaja pa nekaj pravil, ki se jih bodo morali držati: denarja ne smejo nameniti investicijam ali komercialnim organizacijam, političnim strankam, sebi ali svojim sorodnikom ter ničemur, kar je protiustavno, sovražno ali nehumano. Če člani sveta ne bodo dosegli sporazuma, se bo denar vrnil k njej.
Zakaj hoče denar podariti, so jo vprašali, pa je odvrnila, da ni naredila ničesar, da bi ga zaslužila. »Po mojem ne gre za to, kaj jaz hočem, temveč za vprašanje pravičnosti. Nič nisem naredila za to dediščino, gre za čisto srečo pri loteriji rojstev in za čisto naključje. Ljudje, ki so dejansko prislužili ta denar, od njega bržkone niso prav veliko imeli. Denar torej prihaja iz družbe in se mora tja tudi vrniti. Ko je prišlo sporočilo, nisem bila zadovoljna in sem pomislila, nekaj je narobe, nekaj se mora zgoditi! Vedno se spomnim na Bertolta Brechta: 'Če jaz ne bi bil reven, ti ne bi bil bogat.' Nato sem se začela resno ukvarjati s tem. Odstotek najbogatejših Avstrijcev ima skoraj 40 odstotkov vsega premoženja. Individualno bogastvo je v naših družbah povezano s kolektivno revščino in pri tem nisem hotela sodelovati.«
Skrajno neobičajna dedinja se zavzema tudi za to, da bi dediščino obdavčili. Avstrija je davek na dediščino odpravila leta 2008, toda Marlene Engelhorn meni, da to ni prav. Je tudi ustanovna članica nemške iniciative Obdavčite me zdaj, ki zahteva višje davke za bogate.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.
