Nekaj najhujšega je, če se za našim bližnjim izgubijo vse sledi. Če telefon zvoni v prazno, sporočila pa ostajajo brez odgovora. Še posebej grozljivo je, če nam izpred oči izgine otrok. Takrat takoj pomislimo na najhujše – kaj če ga je kdo ugrabil?! V takem trenutku se marsikdo vpraša, kdaj poklicati policijo in prijaviti pogrešano osebo. Koliko časa čakati, kako dolgo iskati sam? Kaj policija v takem primeru sploh naredi in kako hitro? O vsem tem smo se pogovarjali z Damjanom Mikličem, vodjo oddelka za krvne in seksualne delikte v upravi kriminalistične policije in vodjo mreže policijskih strokovnjakov za pogrešane osebe.
Trenutno je v policijski evidenci pogrešanih 240 imen. Nekaj manj jih je objavljenih na spletnem seznamu Policije, ki ga lahko vidimo vsi, saj najprej vedno ocenijo koristi in škodo, ki bi jo s tem morda lahko povzročili pogrešanemu, še posebej če gre za mladoletnika. Tudi tistih, ki so pogrešani v tujini, ne objavljajo. Če se je za nekom izgubila sled v Himalaji, denimo, to pač nima smisla. Včasih za objavo novice o pogrešani osebi poprosijo tudi informativne spletne portale. Včasih pa to naredijo kar svojci, še preden se obrnejo na policijo. Zgodi se, da obvestilo o izginotju objavijo prej na družbenih omrežjih, kot pokličejo 113. Policija to močno odsvetuje. »Še vedno kroži mit, da naj bi policija začela pogrešane iskati, šele ko mine 24 ur od izginotja. Ne samo, da to ni res, to nikoli ni bilo res,« pravi Miklič, ki ga ta vztrajna dezinformacija kar malo pogreje. »Na policiji vedno opozarjamo – izginotje javite čim prej, da lahko čim prej začnemo iskati. Pri pogrešanih osebah je čas odločilen.« Tako zelo, kot to propagirajo razne ameriške serije, kjer velja, da če pogrešanega ne najdejo v 48 urah, že skoraj ni več upanja, da ga bodo še našli, vsaj ne živega? »To je televizija,« se smeje Miklič, »in z realnostjo nima nobene zveze.«
Večino najdejo v enem dnevu, otroke že v nekaj urah
Število prijavljenih pogrešanih oseb niha med 400 in 600 na leto. Številka je konstantna, trend niti ne narašča niti ne pada. Večino prijavijo že prvi dan. Otroke seveda še veliko prej kot odrasle. »V medijih pogosto beremo, da je večina pogrešanih še mladoletna. To ni res. Otroci in mladostniki predstavljajo tretjino pogrešanih, dve tretjini pa je odraslih. Največkrat gre za starejše ljudi z demenco in podobnimi boleznimi. Zato intenzivno sodelujemo z društvom Spominčica, s katerim smo skupaj sestavili tudi priročnik. Tega je vedno več in zato se moramo sproti prilagajati ter izobraževati o teh boleznih. Veliko je tudi izginotij v gorah in drugje v naravi, saj Slovenci radi hodimo naokoli.« Veliko večino pogrešanih odraslih, 80 odstotkov, najdejo že v 24 urah. »Skrbi nas za preostalih 20 odstotkov,« pravi Miklič. »To je ponavadi znak, da se je zgodilo nekaj hujšega.« Otroke najdejo še hitreje, saj je polovica izginotij prijavljena že v eni uri, polovico jih v štirih urah že tudi najdejo, v enem dnevu okoli 90 odstotkov. »Kadar se otrok izgubi v ljubljanskem Tivoliju, smo že prav zverzirani in ga najdemo v pol ure.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
