Drobna, čedna mama dveh otrok je doslej naredila vse, da ne bi dražila »pristojnih«, ampak zdaj ji počasi pohaja potrpljenje. Njen odvetnik jo je na zadnji razpravi moral miriti, saj je sodnici povedala nekaj krepkih, namesto da bi držala glavo med rameni. Zahteva, da je njen sin na varnem. In tudi svoje življenje hoče nazaj.
Romance je kmalu konec
Njuna zgodovina je dolga šest let, saj veste, kako to gre – zaljubiš se, načrtuješ skupno življenje, rodi se otrok. Zadeva je malce bolj zapletena, ker sta za njo že propadel zakon in hčerkica, mislila je, da je normalno čuteč in empatičen moški, ki bo to razumel. A se je kmalu izkazalo, da ni tako. Po rojstvu sina se je začelo – že v bolnišnico je prišel nažgan, kar za mnoge mlade očete sicer ni nič neobičajnega. Vzel si je tri tedne očetovskega dopusta, kar je razumel tako, da bo ona mirila otroka, ker je on vendar na oddihu. Zapostavljal je njeno hčer, pri čemer so mu dodatno pomagali njegovi starši, ki so živeli v sosednji hiši. Onadva sta si uredila mansardno stanovanje v hiši njegovega dedka – in že v tem razmerju je vse narobe. Ona in njena otroka niso bili stalno prijavljeni v stanovanju, čeprav sta bila oba investitorja. Češ da dedek ne pusti, ker bi si lahko kaj lastila. Tudi poročena nista bila, kar pa, sploh če imaš otroke, ne igra nobene vloge. Skratka, postajal je čedalje bolj agresiven in zloben: držati dojenčka čez balkon in groziti pač ni preveč ljubeznivo. Celo štalo je povzročil, ko je njena hči pojedla jogurt, ki menda ni bil namenjen njej. Ko je ugotovila, da jo za povrh še vara, je hotela kar nekajkrat neuspešno pobegniti, tudi njegovi starši so jo nadzorovali, da ji ne bi prišlo kaj na um, ampak nazadnje je z otrokoma vendarle ušla. K mami, precej daleč proč. Številne podrobnosti nasilništva in nadlegovanja so seveda izpuščene, prišel pa je trenutek, ko je pristojni CSD predlagal sodišču, naj se za takrat štiriletnika določijo običajni stiki – vsak drugi vikend, eno popoldne na teden in del počitnic.
Sodnica je rekla – ne
Ampak sodnica se s predlogom ni strinjala, tudi očka ima pravico do otroka, je rekla, čeprav ji je bilo pojasnjeno, da gre za nasilje. Pa smo spet tam: kdo vse ima pravico do otroka? O tem, kakšne pravice ima otrok, pa nič. Ja, seveda ima pravico do obeh staršev, če sta ljubeča in razumna, kaj pa, če nista? In kdo, ljubi bog, daje štiriletnega otroka za en teden enemu in drug teden drugemu, kot je odločila sodnica? Naj kdo od strokovnjakov pojasni, kako razlomiš majhnega otroka na dva dela, še posebej če živita oče in mama daleč narazen!? Takšna rešitev je primerna edino za napol odrasle otroke, če se seveda s tem strinjajo, pa še zanje je moteča; neredko se zgodi, da potem samovoljno ostanejo pri enem od obeh, ni nujno, da je to mama.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
