Štiriintridesetletnico je želja po lastnem dohodku za preživetje pred približno sedmimi leti vodila v Gornje Petrovce, v podjetje Moda Mi&lan, in po mesecu preizkusnega dela je tam dobila pogodbo za nedoločen čas. Prej je opravljala različna sezonska dela in bila natakarica, v tekstilni panogi pa se je znašla prvič, zato je morala še bolj pljuniti v roke in se hitro učiti. A ji ni bilo težko, saj si je zelo želela stalnega prihodka, s katerim bi pomagala družini.
Že v dijaških letih (obiskovala je ekonomsko šolo v Murski Soboti) se ji je življenje začelo postavljati na glavo. Z očetom, mamo in bratom so se pred trinajstimi leti iz romskega naselja v Kuštanovcih, od koder prihaja njena mama, preselili v najemniško hišo v Šalamence. Oče je bil edini redno zaposlen, mama je opravljala sezonska dela. Nato se je očetu pripetila nesreča in čez noč je postal invalid, izgubil je službo, s tem pa družina tudi edini redni dohodek. Ker je nekdo moral skrbeti zanj, je mama opustila sezonska dela, Sonja pa šolanje in tako kot brat, ki se je v tem času že odselil, začela delati. Branila se ni nobenega dela, ko pa je vmes pristala na zavodu za zaposlovanje, se ji je ponudila že omenjena služba v goričkem tekstilnem podjetju.
Po zaposlitvi je bilo nekaj let vse dokaj v redu, kar se plač tiče. »Včasih so resda zamujale dan ali dva, vendar so bile nato izplačane. Problem je bil vedno z regresom. So se pa vse večje težave pojavljale, ko je nastopil koronavirus, takrat se je začela zmanjševati tudi proizvodnja. Spraševala sem se, ali naj ostanem ali si poiščem drugo službo, vendar jo je bilo v takrat zelo težko najti. Na koncu sem ostala, ker sem imela pogodbo za nedoločen čas,« našteva razloge za vztrajanje v usihajočem podjetju.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
