Putin je s hijenskim nasmeškom pojasnil, da itak pojedo preveč jajc, da bodo težave odpravili, in to je to. Bilo je razumeti, da precej jajc, ki jih ni v trgovini, poje kakšnih 740.000 vojakov na fronti in najbrž jih bodo še več, saj prihajajo prazniki. Sicer dvomim, da jim na bojišču pečejo božične kekse miru ali kaj takega. Seveda pa Putin ni odgovoril na vprašanje, ki so mu ga državljani nedvomno postavili – koliko je mrtvih vojakov. Že zdavnaj so sprejeli zakon, da je to strogo varovana skrivnost.
Pobrskala sem po ruskih portalih, kaj je s temi nesrečnimi jajci, pri tem je seveda treba upoštevati, da so vsi pod državnim nadzorom. No, nič takega. Podražila so se »le« za 36 odstotkov, kar da je razumljivo, ker večino dodatkov h krmilom za kure (antibiotike in podobno nesnago) uvažajo. Od kod le, saj za državo veljajo sankcije, no, dovoljen je nakup zdravil, ne vem pa, če to velja tudi za perjad? Ampak kot je znano, številne »prijateljske« države se na sankcije požvižgajo in vseeno izvažajo v Rusijo, seveda pa cena ni več konkurenčna. Razumete? Skratka, jajca so, vendar ne v trgovinah nižjega cenovnega razreda, kjer kupuje večina prebivalstva, ampak v trgovinah za petičneže. Večkrat vprašam znance, ki (po zavitih poteh) potujejo v Rusijo ali živijo tam, kako je s preskrbo, in pravijo, da »vse je«, ampak zelo drago.
Današnji dvajset-, petindvajsetletniki ne vedo, kako je videti pomanjkanje po rusko, razen če jim tega niso povedali njihovi starši. Morda so, ampak mladi pravljic iz polpreteklosti ne marajo poslušati, in tudi to drži, da bližnje dogajanje hitro utone v pozabo. Koliko se nas še spomni, kako smo tekali od trgovine do trgovine za oljem in pralnimi praški in kako so nas zafrkavali na carini, ko smo šli nakupovat v Italijo ali Avstrijo?
Omleta brez jajc
V Moskvo sem se preselila poleti 1991, o kakšnih restavracijah, kjer bi lahko redno jedli, si lahko le sanjal, in tako je bilo treba kuhati doma. Kar ne bi bila nobena težava, če bi šla s cekarjem v trgovino in nakupila vse potrebno. O, pa je bila težava! V bližnji trgovini z zgovornim imenom Dieta so imeli ovsene kosmiče, vžigalice, turški čaj, ki ga ni nihče kupoval, češ da je radioaktiven. In moko, pomešano s pecilnim praškom za bline, ruske palačinke. Občasno so dobili mleko in kislo smetano, za kar je bilo treba čakati v dolgi vrsti, in to je bilo vse. Tudi v drugih Dietah ni bilo nič bolje. Šele na pokriti centralni tržnici je bilo vsega – meso, zelenjava, sadje, tudi kaj eksotičnega se je našlo, ampak ne vprašajte, po kakšnih cenah. Jajc pa ni bilo nikjer, na tržnici so jih pokupili takoj zjutraj, v znamenitih berjozkah, kjer se je prodajalo samo za dolarje, so tudi samo zmajevali z glavo. Ni. Pa kako ljudje vendar živijo, sem spraševala svojo učiteljico ruščine. Nikakor, je rekla. Oni imajo za razliko od tujcev, ki jih je bila Moskva zmeraj polna, majhne tržnice, po vsakem dežju se na njih ugrezaš v blato do gležnjev, in tam so živila seveda cenejša. Pa tudi sumljivega izvora. Ne, jajc tudi tam ni. Kaj naj torej zakuham v govejo juho?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 52, 27. december, 2023.
