Bila sem vesela, saj sem letalsko vozovnico kupila zelo ugodno. Ko sem spomladi odhajala iz Goe, sem si rezervirala novo stanovanje. S stanodajalko sva se dogovorili za spodobno ceno in se rokovali v znak potrditve. Obljubila sem ji, da bom poklicala, ko bom vedela točen datum prihoda. Po nakupu vozovnice sem jo poklicala, da ji povem, kdaj prihajam. Ona pa čisto mirno: stanovanje je oddano. Skoraj me je kap. Zarjula sem v telefon, da sva bili vendar dogovorjeni! Ona pa čisto mirno – gospa, vi turisti rečete, da boste prišli, potem pa vas ni! Po slovensko sem jo poslala nekam in se ji zahvalila za »profesionalnost«. Ni mi preostalo drugega, kot da sem poklicala nekaj ljudi v Goi in jih obvestila, da pod nujno iščem stanovanje po spodobni ceni za pet mesecev. Vsi so obljubili, da mi bodo pomagali.
Vizum, da te kap!
Bila sem pomirjena, saj sem vedela, da lahko računam na tamkajšnje prijatelje. Potem pa sem misli na Indijo dala na stran, do takrat, ko je bilo treba urediti vizum. Dve vrsti vizuma sta na voljo, elektronski in navadni, ki ti ga natisnejo v potni list. Odločila sem se za navadnega, saj se z njim izognem gromozanski vrsti in izgubi časa, ko bi čakala na elektronski vizum ob prihodu v Indijo. Že tako sem po tako dolgi poti vedno crknjena kot pes, čakanje v vrsti pa bi me zagotovo dotolklo. Pogledala sem na splet, kjer v navodilih za izpolnjevanje obrazca (kar precej zakomplicirano, če si računalniško polpismen) piše, da je treba vlogo oddati najmanj štiri dni pred odhodom. Ker indijsko birokracijo poznam do obisti, sem pohitela in prinesla pravilno izpolnjen obrazec z vsemi zahtevanimi papirji na indijsko ambasado v Ljubljani deset dni pred odhodom. Oddahnila sem si, ko je uslužbenka po pregledu vseh papirjev rekla, da je vse v redu, in sprejela vlogo. Da me bodo poklicali, ko bo vizum pripravljen. Po dosedanjih izkušnjah sem klic pričakovala v dveh dneh. Napaka! Klica ni in ni bilo. Bližal se je dan mojega odhoda, postajala sem nervozna. Zelo nervozna! V petek sem začela klicariti na ambasado. Nihče ni vedel nič o mojem vizumu. Jaz pa naj bi odpotovala v torek zjutraj! Oblival me je mrzel pot. Malce pred zaprtjem ambasade mi je uspelo izvedeti, da je moj vizum sicer odobren, ni pa še natisnjen v potni list. In kdaj bo, me je zanimalo. Tega pa ne vem, se je glasil odgovor, imamo novega sekretarja, ki ima veliko dela. Kar tema se mi je naredila pred očmi. V torek zjutraj odpotujem, sem nestrpna hitela razlagati uslužbenki, ta pa je neprestano ponavljala, da nič ne ve in da ni kriva. To mi je šele dvignilo pritisk! Odpravila me je s stavkom: »Gospa, saj imate čas še cel ponedeljek.« Jaz pa: »Ali mi lahko zagotovite, da bom v ponedeljek dobila vizum!?« »Ja, tega pa ne morem, gospa …«
Lahko si predstavljate, kako mi je bilo čez vikend. Reševala me je obilica opravkov, saj je treba stanovanje pripraviti za mojo večmesečno odsotnost, pa tudi s pakiranjem sem imela precej dela.
V ponedeljek sem klicala na veleposlaništvo takoj, ko so ga odprli. Imela sem srečo, da so dvignili telefon, saj ob ponedeljkih nimajo uradnih ur. Je moj vizum pripravljen, sem s tresočim se glasom dahnila v telefon. Ne še, gospa, je bil odgovor. Pa saj ga morate samo natisniti v potni list, sem rekla, še vedno prijazno. Res je, to pa lahko naredi samo indijski uslužbenec, ne pa slovensko osebje. Prav, sem rekla, prihajam na ambasado in se ne premaknem od tam, dokler ne dobim potnega lista z veljavnim vizumom! Da vas ne bom morila s podrobnostmi – vizum sem dobila pet minut pred koncem delovnega časa! Vmes sem izvedela še, da se to redno dogaja in da na recepciji indijskega veleposlaništva v Ljubljani ljudje doživljajo male živčne zlome. Naslednjič bom zaprosila za elektronski vizum, pa če crknem v dolgi vrsti!
Marsikatera bolj poduhovljena gospa bi ob znakih, ki mi jih je pošiljalo vesolje, ostala doma. Jaz pa sem rekla, zagotovo se moram še kaj naučiti, in se pogumno odpravila na pot.
Luka
Naj se potovanje začne! Iz Ljubljane do dunajskega letališča sem šla s prevoznikom GoOpti, ki ga zares ne maram! Še imam v spominu, kako so me v času korone pustili na cedilu oziroma na dunajskem letališču brez kakršnegakoli obvestila ali opravičila, zakaj jih ni. Tudi denarja za neopravljen prevoz, kljub terjanju, nisem nikoli dobila nazaj. Zdaj so se nekako pobrali in zaradi še kar prijazne cene sem zamižala na eno oko ter rekla, naj bo, in jih najela. Pričakovala sem vožnjo v tišini, temu jaz rečem mrliška vežica, saj po navadi kljub polnemu kombiju vsi molčimo. Hudičevo dolgočasno! No, pa sem bila prijetno presenečena. Priložnostni voznik Luka, študent, se je izkazal za prijetnega in simpatičnega sogovornika. Ko je beseda nanesla na njegove hobije in je bila omenjena košarka ter s tem seveda tudi Luka Dončić, si nisem mogla kaj in sem mladeniču povedala, da poznam Luko že vse njegovo življenje. O moj Bog, kaj sem sprožila! Voznik Luka je skoraj izpustil volan, za trenutek prenehal dihati, potem pa se je vsul rafal vprašanj. V njegovih očeh sem bila kraljica, ki, pazi to, osebno pozna njegovega idola! Pa sem ga kmalu umirila. O Luki je hotel vedeti vse in še več. Ko sem mu povedala, da ga že dolgo nisem videla, je vprašal, ali se je kaj spremenil. Seveda se je, je bil moj odgovor. Nemogoče je, da se ne bi. Luka je postal blagovna znamka, stroj, ki tiska dolarje. In njegovi delodajalci prežijo nanj kot jastrebi! Nič več se stvari ne odvijajo »po domače«, Američani tudi zelo neradi vidijo, da je kdo od domačih preblizu Luki. Velikokrat pridejo do njega popolnoma izkrivljene informacije. To je posel, Luka pa je glavni igralec v gladiatorski areni. Ne zavidam mu, še manj pa njegovim najbližjim, zlasti mami, ki je bila vedno prisotna s svojo ljubeznijo in pomočjo, ko se je Luka vzpenjal do »nebes«, kjer je zdaj. Tam zanjo, po zaslugi jastrebov, ni več prostora. Vprašanje pa je, ali so to res nebesa za njenega sina.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
