Rožengrunt, Sveta Ana. Kmalu po koncu prve svetovne vojne, leta 1921, vasico v Slovenskih goricah pretrese najdba trupla 57-letnega posestnika Antona Fortmüllerja, odkrijejo ga v blatu ob gospodarskem poslopju s preklano glavo. Sum takoj pade na njegovo 30 let mlajšo ženo Marijo, revno kočarko, s katero se je poročil komaj leto dni prej. Na sodišču se brž izkaže, da je imela tehten motiv – imovitega moža je varala z ubornim hlapcem in z njim zanosila, ko pa ji otroka ni uspelo splaviti, ji je osramočeni soprog sporočil, da se bo ločil od nje. Za Marijo, ki je že od prej imela enega nezakonskega otroka z istim ljubimcem, bi to pomenilo padec nazaj v blato, iz katerega se je skušala rešiti z vsemi moči.
Zakon s premožnim gruntarjem je bil namreč njeno edino sredstvo za dvig iz kajžarske bede, četudi je do priletnega možakarja bržkone čutila le malo več kot gnus, zaradi česar mu ni pustila, da bi se je sploh dotaknil. Če bi mož uresničil grožnje, bi ostala brez vsega, v primeru njegove smrti pa bi nemara lahko celo podedovala posestvo. Čeprav sta nesrečnemu Antonu na njeno željo glavo najverjetneje razcepila brata, je sodišče Marijo in očeta njenih ubogih, nič krivih hčera obsodilo na smrt. Kazen je bila naknadno spremenjena v 20 let zapora, na koncu pa je Marija Fortmüller odsedela 16 let v ženski kaznilnici v Begunjah.
Njena zgodba je ena izmed skoraj tridesetih zgodb o umorih, ki so jih med prvo in drugo svetovno vojno na Štajerskem zagrešile revne kočarske ženske in ki jih je v knjigi z naslovom Rožengrunt obdelala mariborska zgodovinarka in sociologinja Mateja Ratej. »Za to so me navdihnili podobni umori, ki smo jim bili priča v zadnjem času,« pove. Zakopala se je v sodne spise in skušala ugotoviti, kaj natančno je gnalo vse tiste ženske, da so s krampi, sekirami in britvicami na najbolj brutalne načine prelile kri svojih partnerjev. Odkrila je vzorce družinskega in družbenega nasilja, ki preko podedovanih travm še dandanes zastrupljajo življenje marsikatere slovenske družine in so v ozadju dobršnega dela umorov, ki jih zagrešijo ženske. Kajti četudi danes verjamemo, da živimo v enakopravni, pravični in za vse odprti družbi, v resnici še vedno koreninimo v blatu preteklosti.
Umor kot upor. Ko se je prebijala skozi usodo Marije Fortmüller in drugih razvpitih morilk tistega časa, je zgodovinarka Ratej hitro začela opažati rdečo nit – prav vse so bile ujete v spiralo, iz katere niso videle izhoda, v kateri niso imele moči in v kateri jim je bila prepuščena samo ena življenjska izbira: katero morilsko orodje bodo izbrale. »Bile so žrtve dolgoletnega nasilja tako s strani družbe kot svojih partnerjev. Živele so namreč na preseku prekariata, ki jih je držal v najhujši bedi, in patriarhata, v katerem je bilo moškim dovoljeno, da so pili, jih pretepali ter posiljevali.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.
