Zakaj ta združitev treh avtoric?
Milena: Pol življenja že poslušam intimne zgodbe posameznikov in tiste, ki se dogajajo znotraj družin. Sogovorniki so bili največkrat žrtve molka. Nikogar niso imeli ne za poslušanje ne za pogovore. Zelo podobno sliko imamo tudi v družbi, v kateri živimo. Polna je mehurčkov, v katere se zapiramo. Namesto da bi iskali poti, ki bi nas združevale, podiramo tiste, ki smo jih imeli na voljo. Pogovori mi že od nekdaj veliko pomenijo. Bolj ko so sogovorniki drugačni, raje jih imam. S Katarino in Majo smo nekakšne pionirke novega, združevalnega vala v slovenski družbi. Voz, ki drvi v napačno smer, poskušamo obrniti tako, da se bodo začeli tudi drugi več pogovarjati, se poslušati in sodelovati. Četudi smo med seboj zelo različne, smo našle skupno točko – ljubezen do knjig, ki nas druži. Prepričana sem, da bo projekt »združimo nezdružljivo« dobil v prihodnje še veliko posnemovalcev!
Maja: Z Mileno sva si pred časom po pošti izmenjali svoji knjigi. Tudi prijeten klepet sva imeli, četudi bi naju lahko uvrstili v dve povsem različni politični jati. Bila mi je človeško blizu, četudi politično verjetno daleč stran. Ko se je približeval knjižni sejem, sem morala najti nekoga, s katerim si bom delila razstavljalno mizo. Pomislila sem na Mileno, nekajkrat. In me je ohromilo. Saj poznate slovensko igro levi in desni, naši in vaši. Naša družba je strupeno obremenjena, sprta, celo sovražna. Boš živela to nesvobodo, sem se vprašala. Je pomembnejši pristen človeški stik ali ideologija? Zavrtela sem Milenin telefon ter bila presenečena nad toplino in odprtostjo njenega odziva. Takoj je pristala in predlagala, da povabiva še Katarino. Na sejmu se tako predstavljamo skupaj tri zelo različne ženske, a vse tri samozaložnice, avtorice in novinarke.
Katarina: Mileno in Majo že dolgo občudujem, ker se vsaka na svoj način borita za spoštljiv in odprt dialog v naši družbi. Velik plus našega tria je, ker smo vse tri gobčne. Pa minus tudi.
Med sabo ste zelo različne, tako po temah pisanja, ki se jih lotevate v svojih knjigah, kot po stilu izražanja. Katere pa so vaše skupne točke?
Milena: Nikoli ne bom pozabila Majinega telefonskega klica. Videla sem ga kot luč na koncu dolgega tunela. Idejo, da bi sodelovale na knjižnem sejmu, sem zagrabila z obema rokama. Nismo več najmlajše, a imam občutek, kot da z velikim veseljem skačemo čez reko tam, kjer je večina mostov že napol podrtih. Odločene smo, da združevanju nezdružljivega ne bomo postavile le temeljev, naredile bomo vse, da bomo bralce pritegnile k branju različnih knjig.
Maja: Najpomembnejša je odprtost. Odzvale smo se na izziv sobivanja in sodelovanja kljub različnostim. Podale smo se na pot iskanja tega, kar nas združuje, in ne tistega, kar nas razdvaja. Mileno doživljam kot zelo zanesljivo. Drži besedo, spoštuje dogovor, kar sta v odnosih eni bolj dragocenih lastnosti. Katarina je prešerno igriva in sočasno odločna, močna, pogumna. Tudi te lastnosti nadvse cenim. Same plemenite sestavine za dober začetek peke kolača.
Katarina: Morda smo različne na prvi pogled, v resnici pa smo si zelo podobne. Vse tri smo gajstne in karizmatične, ne gre, da nas ne bi opazil.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.
