Združevanje dveh svetov poteka počasi, a je neizbežno
»Ime mi je Arben. Delam na gradbišču, ne znam slovensko. Naročen sem v petek ob štirih.« Približno tako naj bi po idealnem scenariju potekalo sporazumevanje priseljencev, ki slovenski jezik obvladajo na najnižji, preživetveni ravni. Kot je zapisano v predstavitvi, ki jo je leta 2016 pripravil Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, je zmožnost sporazumevanja na tej ravni »v pretežni meri formulaična, kar pomeni, da temelji na zapomnjenih izrekih, govorci pa ne morejo v celoti razumeti običajnega govorjenega ali pisanega besedila, lahko pa prepoznajo posamezne besede in izreke pri normalnem govorjenju«. Sicer naj bi bili govorke in govorci preživetvene slovenščine sposobni tudi navezovati socialne stike in z domačini razpredati o vremenu in nogometu, toda to so že zgolj pobožne želje birokratov. Kljub temu je vlada s spremembo pristojnega zakona določila, da za odrasle člane priseljenskih družin, ki se želijo pridružiti družinskemu članu v Sloveniji, za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje zniža dosedanje zahteve po znanju slovenščine z ravni A1 na preživetveno.
Na podlagi neštetih pogovorov z deležniki, izčrpnih analiz, predvsem pa dolgoletnih prvoosebnih izkušenj v kulturno raznovrstnem okolju (sarkazem) so vladni vedeži namreč presodili, da »za potrebe začetne integracije zadostuje poznavanje in razumevanje slovenskega jezika na najbolj temeljni ravni«. V drobnem tisku so nato priznali, da so dejanski razlogi za to odločitev čisto pragmatični – za izvajanje programov in izpitov iz slovenščine na ravni A1 preprosto »na trgu trenutno ni dovolj izvajalcev«. V okoljih, kjer se že več let spoprijemajo z izzivi integracije priseljencev, pa ocenjujejo, da bo nižanje zahtevanih jezikovnih standardov v praksi prineslo še več nerazumevanja, zadreg in napetosti. »Že tako so bile dosedanje zahteve minimalne in res ne vidim razloga, da bi se šlo še nižje; že zdaj so vsak dan križi in težave s komunikacijo v zdravstvenem domu, na upravni enoti ...« opozarja Ivan Žagar, župan Slovenske Bistrice.
Babilonska Bistrica
Slednja je v zadnjih letih prerasla v eno od nevralgičnih točk v odnosih med Slovenci in priseljenci iz tretjih držav, zlasti s Kosova; poleg Slovenske Bistrice na tovrstne težave opozarjajo tudi v Kranju, Velenju, na Jesenicah ... Pri čemer ne gre za vpitje »Tu je Slovenija!« in organiziranje vaških straž, ki bi vihtele prapore s karantanskim panterjem, temveč za izražanje pomislekov, ki zadevajo predvsem logistiko in organiziranje vsakdanjega življenja tako, da bi bil zagotovljen smiseln kompromis med tradicijo in stvarnostjo globalizacije s prostim pretokom delovne sile. V Slovenski Bistrici se zaposleni v ustanovah, ki imajo vsakodnevno opravka s priseljenci, redno spoprijemajo z zagatami, ko človek ne zna odgovoriti niti na najpreprostejša vprašanja, v vprašalnike in formularje, s katerimi naj bi podal bistvene podatke o svojem zdravstvenem, socialnem ali zaposlitvenem statusu, pa riše križce in krožce. Na bistriškem centru za socialno delo so nam tako povedali, da »se soočamo z izzivom nepoznavanja jezika in upravnih postopkov pri vlagateljih iz drugih držav. Če gre za kompleksnejše postopke socialnovarstvenih storitev, si zagotovimo tolmača. Pogosto si družine same za postopke, ki jih urejajo na naši enoti, pripeljejo osebe, ki pomagajo pri prevajanju.« Tako si pomagajo zaposleni v drugih ustanovah in organih, predvsem v zdravstvenem domu in na upravni enoti.
Ovir je bilo preprosto preveč
Da bi ženskam iz družin, ki so se priselile v Slovensko Bistrico, olajšali vključevanje v novo okolje, so na tamkajšnji ljudski univerzi pred nekaj leti organizirali neformalno izobraževanje v skupini, imenovani Slovenski klub; vanj se je prijavilo 62 albansko govorečih žensk s Kosova, iz Albanije in Severne Makedonije, ki so se pod vodstvom mentorice, doktorice slavistike, skušale priučiti osnov slovenskega jezika in tukajšnjih navad. Toda čeprav je bila to edina razpoložljiva oblika aktivacije priseljenk in njihovega vključevanja v lokalno okolje in navkljub trudu mentorice, ki jih je po ure, dneve in mesece učila, se z njimi pogovarjala in jim prepevala otroške pesmice, Slovenski klub nikoli ni prav zaživel.
»Udeleženke so še kazale voljo in tudi na zavodu za zaposlovanje so s ponosom govorile, kako obiskujejo naš program, na koncu pa so tako zaposleni na zavodu kot mi organizatorji z obžalovanjem ugotavljali, da zadeva nima pravega učinka,« pojasnjuje pomočnica direktorice ljudske univerze Slovenska Bistrica Darja Kušar. »Ovir je bilo preprosto preveč; med drugim se je izkazalo, da marsikatera od teh žensk kljub formalno končani osnovni šoli v svoji domovini ni bila niti zadostno pismena. Poleg tega so v svojih družinah govorile izključno albansko; srce me je bolelo, ko sem videla, kako se mentorica vse leto trudi na vse kriplje, pa so komaj prišle dlje od vsakdanjega pozdravljanja in predstavljanja. Ko pa so čez poletje za več tednov ali mesecev odšle v domovino, nato na jesen ob vrnitvi v Slovensko Bistrico, spet niso znale tako rekoč niti besede po slovensko – in se je bilo treba spet učiti vse od začetka.« Kušar je prepričana, da niti ena od udeleženk Slovenskega kluba ne bi opravila izpita iz slovenščine niti na preživetveni ravni.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 7. november 2023.