Če bi Ivan Cankar živel v današnjih časih, bi namesto novel in dram objavljal presunljive in navdihujoče osebnoizpovedne priročnike za zdravljenje odnosa z materjo, France Prešeren pa bi namesto Zdravljice napisal deset nadaljevanj svoje brutalno iskrene zgodbe o boju z alkoholizmom. Le tako bi se namreč literarna genija lahko dandanes v Sloveniji preživljala s pisanjem. Hm, konec sveta ali posel po starem?
Zamislimo si alternativno zgodovino, v kateri roman Na klancu, s katerim se je Cankar dokončno prebil med slovenske literarne klasike, ni nastal leta 1902, temveč ga v letu 2023 spiše dotlej širši javnosti skoraj povsem neznana ustvarjalka. S tresočimi se prsti po mesecih, nemara celo letih mukotrpnega klepanja ženska spiše elektronsko sporočilo in malce otožnega, pa vendar olajšanega srca pošlje svoje pravkar porojeno knjižno dete na naslov več založb, v upanju, da bo zagrizla vsaj katera od njih. In res – med tistimi, ki jih pošta doseže, je tudi urednik za leposlovje, iskren ljubitelj knjig, ki kot estet in poznavalec, izbrušen med študijem primerjalne književnosti, že po dveh straneh v prejetem rokopisu prepozna izdelek težko dosežne kakovosti.
Do tukaj vse lepo in prav, a prav kmalu se začne zatikati: dobronamerni urednik na vse mile viže prepričuje vodstvo založbe, da je Na klancu res izjemen roman, ki bo zagotovo pobral kresnika in spremenil slovensko kolektivno zavest, zato ga je treba spraviti v kar najširši krog bralstva – v odgovor dobi v zobe zadegane grafe in krivulje o padanju naklad in dobičkov ter cinična pojasnila marketinškega oddelka, da avtorica rokopisa pač ni znana osebnost in torej preverjena blagovna znamka, za nameček pa takšno pisanje ne zanima nikogar. Epilog: Na klancu natisnejo v mizerni, a standardni nakladi 500 izvodov, nadobudna pisateljica je s trepljanjem po rami in dvema jurjema miloščine zatrta v kali in zvedena na hiperprodukcijo maščevalnih zagrenjenih zapisov na Facebooku, njena bukva pa v slovenski literarni gošči praktično brez hrupa pade in zgnije, sama sebi namen.
Klasika pride do bralcev, priročniki pa povsod
Je takšen scenarij verjeten? Do neke mere, pravi Aljoša Harlamov, urednik za leposlovje pri Cankarjevi založbi: »Jaz bi rokopis romana Na klancu zagotovo priporočil za objavo. Vsekakor pa knjiga danes ne bi imela niti približno takšnega učinka, kot ga je imela v Cankarjevem času; njen slog bi deloval okorno, obravnavane teme pa preživelo, zato bi pri bralstvu zelo težko vžgala.« Razumljivo, od leta 1902 se je slovenska kultura že nekajkrat reinkarnirala, literatura je prestavila svoje meje v nekdaj nezaslišana prostranstva, obzorja ustvarjalcev, ki stojijo na ramenih velikanov preteklih dob, pa so praktično neomejena. Toda ali smo resnično prišli tako daleč, da se je slovenski knjižni trg nepovratno premaknil onkraj tematik, ki so še nedavno veljale za večne? Se mar nismo kot država na nedavno zaključenem frankfurtskem sejmu kolektivno postavljali prav z avtohtonimi izdelki visoke literature, češ kako dokazujejo visoko oživčenost in inteligenco slovenske družbe?
»Pomembni, močni romani, takšni, ki bi jih lahko uvrstili med klasike, bodo vedno našli izdajatelja. Kako se bodo odrezali na trgu, pa je težko reči,« je prepričan Samo Rugelj, pisatelj, urednik in soustanovitelj založbe Umco. »Založništvo pač išče komercialno prepoznavne avtorje, ki jih hvaležno tržijo množični mediji.« Kot primer med drugimi navede knjigo nekdanje miss in voditeljice Nine Osenar, ki je izšla v nakladi okoli 4.500 izvodov, kar je za Slovenijo epsko število, o katerem lahko dobitnice in dobitniki najprestižnejših nagrad v književnosti povečini samo sanjajo. Zagotovo lahko med uspešnice že vnaprej prištejemo tudi knjigo vplivneža Klemna Selakovića, sicer avtorja najbolj priljubljenega podkasta v državi; sestavljena je iz recikliranih dognanj v svetu trenutno popularnih znalcev in lastnih misli v stilu »zdravje je pretočnost vsega, kar se dogaja v telesu«, začinjenih s kratkimi osebnimi izpovedmi – recept, ki bo Selakoviću in založbi Mladinska knjiga zagotovo prinesel obilo privrženih bralk in bralcev, predvsem pa lepe denarce.
Jaz sem knjiga ali resničnostni šov na papirju
»Trend stvarnih knjig, ki sedaj kraljujejo na lestvicah branosti, je odmev trenda iz tujine, ki nas je sedaj dokončno dosegel,« pravi urednik Harlamov. »Živimo pač v času osebnih izpovedi in zgodb, ki jih poganjajo družbena omrežja.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.
