Na športnih tekmovanjih je bila večno prisotna kot potencialni tretji finalist. Kjer sta se tolkli dve velesili, je znala presenetiti in zameštrati račune. Bila je država navidez srečnih ljudi, ki so bili v resnici nesrečni. Zibelka norosti. Improvizirala je v kulturi in multikulturi, izvajala nore ekonomske eksperimente, kitila se je z nekoliko manj strašljivim, a še vedno krutim socializmom na poti v komunizem, ki je dopuščal nekakšno navidezno sled svobode in demokratičnosti. Vse skupaj pa, seveda, le do meje, ki jo je določila partija. Ta je bila odgovorna za branjenje državnih meja in postavljanje meja v glavah državljanov. Če je kdo nelegalno prestopal prvo, se mu je lahko zgodila smrt. Če je prestopil tisto v glavi, se mu je pisalo še slabše.
Z mejami ni (bilo) šale
Od avstro-ogrskega Krpana, prek Kraljevine Jugoslavije do železne zavese, od Trsta na južnem morju do Szczecina – Ščečina na Baltskem morju. Te meje niso bile svilene. Razni jugoromantiki so pozabili (ali pa ga sploh niso okusili) na sistem demoliranja mladih fantov v JNA. Drugače in napačno misleče se je na trdo prevzgajalo. Svoboda spolne usmeritve je bila sila neugodno obravnavana. Spomin pravi tudi, da dostikrat nismo imeli hrane, bencina, da je moral jugoslovanski proletarec za nakup sanjskega mercedesa nameniti 350 mesečnih plač. In vrhovni vodja je bil ljubitelj še dražjih avtov ter šarmer brez primere. Menda je rad igral vlogo zapeljivca. Še dobro, da takrat svet deklet še ni izumil gibanja #me too!
Skratka, bil je to čas meja za večino in brezmejna svoboda za peščico. Meje so omejevale, a obenem v ljudeh burile švercarsko dejavnost vseh vrst in oblik. Mali človek si je prizadeval za vsaj pet minut slave ali izobilja.
Zadnje leto živim v bližini nekdaj neprodušne meje med Jugoslavijo in Italijo, danes med Slovenijo in Italijo. Meje več ni. Stojijo mejni kamni, rušijo se nekdanja mitraljezna gnezda, saj mejno črto lahko prečka kdorkoli, kadarkoli, kamorkoli. Zadnje mesece po ozki stezi mimo mojega domovanja množično prihajajo mladi fantje. Domačini se čudijo. Predobro se spominjajo časov, ko se je iz Jugoslavije množično bežalo v bogatejši in boljši zahodni svet. Tako takrat kot danes se je iskalo boljše življenje. A razlika med begunstvom v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ter danes se zdi precejšnja.
Gremo dalje!
V času Juge je bila meja posejana z minami, razglednimi stolpi. Pokalo je menda vsak dan, podnevi in ponoči. Število žrtev nelegalnih prestopov meje je bilo veliko. A še dandanes se iz arhivov bivše države ne da dobiti natančnega popisa ujetih, zaprtih, likvidiranih oseb. Danes, leta 2023, je drugače. Medtem ko so takrat čez mejo bežale družine, se sedaj preko nje precej lagodneje sprehajajo zgolj mladi fantje temnejše polti. Ne bežijo, ničesar se ne bojijo. Vedo, da jih ščiti zakonodaja EU; Evropa se jim zdi obljubljena dežela. Ko se novodobni prišlek izjasni, da je begunec, in zaprosi za azil, dobi v Sloveniji, Italiji ali kjerkoli v EU zaščito in ugodnosti. Dobi streho nad glavo, minimalno denarno pomoč, celo možnost dela ... Če se zapelješ po tržaškem zaledju, v pretežno slovenskih vaseh pade v oči precej velika populacija teh fantov, ki se brezplačno prevažajo do Trsta, ki je v zadnjem času postal mala italijanska severna Lampedusa. Begunci uživajo vse italijanske ugodnosti, dokler jim trajajo. Ko poteče rok in ugodnosti prenehajo, se praviloma odpravijo v Avstrijo, Nemčijo, Francijo …, kjer se procedura ponovi. In tako dalje in dalje in dalje.
Manjši del teh novodobnih vojnih in ekonomskih beguncev pa kaj kmalu ugotovi, da je treba v EU kar veliko in pridno delati, da se zasluži tisočak. In medtem se vse bolj uveljavljajo dobičkonosnejše kriminalne rabote. Z njimi se zasluži mnogo, mnogo več ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
